Nadaljevanje iz: Joško Tischler, Koroška, Celovec, slovenska gimnazija, Tischlerjeva nagrada [1]

Leta 1949 so ustanovili Narodni svet koroških Slovencev

Končno odločitev, da ustanovi novo politično organizacijo, ki naj bi se oprla na predvojne temelje Koroške slovenske stranke, je Tischler sprejel po sestanku zunanjih ministrov velesil v Parizu, ki so se 16. junija 1949 odločili, naj Avstrija ohrani meje pred anšlusom. Dober teden dni kasneje, 28. junija, so sklicali prvi občni zbor nove politične organizacije – Narodnega sveta koroških Slovencev. Na posvetovanju je Tischler izrekel – znamenite in večkrat citirane besede –, »da je usoda kor/oških/ Slovencev zopet dana njim samim v roke«. Tischler je kasneje glavne motive za ustanovitev nove organizacije strnil v naslednji izjavi: »Priznati smo želeli novo realnost ter naglasiti, da smo del slovenskega naroda in da hočemo graditi koroško politiko na isti osnovi, na kateri je politika rasla na Koroškem pred vojno.«

Če bi se še enkrat rodil, bi se rad rodil zopet tu, sredi svojih ljudi

Drago Štoka, dolgoletni voditelj Slovenske skupnosti, narodne stranke Slovencev v Italiji, se je ob Tischlerjevi smrti spomnil pogovora, ki je ostal zabeležen tudi v Našem tedniku. S prvakom Narodnega sveta koroških Slovencev sta namreč primerjala položaj zamejskih Slovencev v obeh državah in razpravljala o »nevšečnostih«, s katerimi se morajo soočati manjšinski politiki. Štoka je ob tem zavzdihnil, češ, »ali ne bi bilo bolje, če bi se še enkrat rodil, roditi se v Parizu, Londonu ali Rimu – v velemestu proč od provincialnega vzdušja«. Tischler je takšno razmišljanje odločno zavrnil: »če bi se še enkrat rodil, bi se rad rodil zopet tu sredi svojih ljudi, njihovih težav in njihove revščine.«

Vodenje Narodnega sveta koroških Slovencev je prevzel Valentin Inzko

Tischler se je kot prvi ravnatelj Slovenske gimnazije v celoti posvetil njenemu vodenju. Predsedniško mesto Narodnega sveta koroških Slovencev je leta 1960 prevzel Valentin Inzko starejši. Na občnem zboru je Tischler pojasnil, da zaradi službenih obveznosti ravnatelja ne more voditi še politične organizacije. Po pričevanju njegovih somišljenikov je bila ta izjava presenečenje. Menda so ga kar trikrat prosili, naj bi ponovno kandidiral, a je vsakič zavrnil.

Ko je umrl pisec zgodovine koroških Slovencev Fran Erjavec

Čeprav ni več zasedal izpostavljene politične funkcije, je Tischler še naprej doživljal bolj ali manj prikrite napade nasprotnikov. Ko je v začetku oktobra 1960 umrl pisec zgodovine koroških Slovencev Fran Erjavec, se je na pogrebu v Ljubljani v njihovem imenu od njega poslovil Tischler. S tem si je prislužil oster dopis deželnega šolskega sveta, da mora pojasniti svojo odsotnost z delovnega mesta. Pozvali so ga, da sporoči, ali je za obisk Ljubljane pridobil dovoljenje pristojnega organa, torej deželnega šolskega sveta. Tischlerjev odziv je bil odločen. Pojasnil je, da ni odšel v Ljubljano zaradi užitka, ampak iz občutka dolžnosti ob smrti dolgoletnega prijatelja. Pri tem je pripomnil, da so mu poznani obiski koroških uradnikov v italijanskem Trbižu (Tarvisio, Tarvis), ki pa naj bi se tja vozili zaradi užitkov in vina, za kar gotovo naj ne bi imeli dovoljenj. Če pa je že bilo govora o zakonskih predpisih, je Tischler spomnil, da še vedno ni bilo izpolnjeno določilo, da bi moral deželni šolski svet ustanoviti poseben oddelek za Slovensko gimnazijo. Ker pa slednjega še ni uspel ustanoviti, se Tischler tudi ni mogel obrniti nanj za pridobitev dovoljenja za odsotnost.

Verjel je, da bo nekoč tudi na Koroškem Cerkev prisluhnila slovenskim vernikom

Tischlerja v drugi republiki niso razočarali samo vladni krogi na Dunaju in v Celovcu, ampak ga je žalostilo tudi ravnanje Cerkve, ki ji je ostal zvest kljub ravnanju katoliške hierarhije pri obravnavanju narodnostnih nasprotij na Koroškem. V povojnih letih ga je motil tudi mačehovski odnos ordinariata krške škofije do Mohorjeve družbe, v kateri je videl povezovalni okvir za celoten slovenski etnični prostor. Napetosti med cerkveno hierarhijo na Koroškem in Tischlerjem so se obdržale vse do smrti, še zlasti ko je šlo za rabo jezika v bogoslužju in pri verouku. Vseeno je verjel, da bo nekoč tudi na Koroškem Cerkev bolj prisluhnila slovenskim vernikom.

Slovenska gimnazija je otrok hotenja vseh koroških Slovencev

»Pretirano je reči 'oče slovenske gimnazije'. Slovenska gimnazija je otrok hotenja vseh koroških Slovencev. Jaz sem od nje pričakoval narodni preporod in to je naloga mlade generacije. Da pa nobeno človeško delo ni popolno, vemo vsi.« Tako je Tischler leta 1977 ocenil svojo vlogo pri ustanovitvi Slovenske gimnazije, ki se je prav pod njegovim ravnateljevanjem razvila v ustanovo z velikim ugledom in veljavo.

Že pred ustanovitvijo Slovenske gimnazije se je Tischler močno angažiral za podporo šolskim sestram na šolah v Št. Petru v Rožu in v Št. Rupertu pri Velikovcu. Tako je dosegel, da sta obe šoli leta 1955 dobili pravico javnosti.

Zavedajoč se finančne stiske pri delovanju šentrupertske šole, je Tischler na pomoč priskočil tudi kot pedagog. Dolga leta se je z avtobusom vozil iz Celovca v Št. Rupert in brezplačno poučeval šolajoča se dekleta. Leta 1947 je zaprosil šolske sestre v Št. Rupertu naj molijo za ustanovitev Slovenske gimnazije. Očitno se je dobro zavedal zahtevnosti projekta.

Leta 1957 so ustanovili Slovensko gimnazijo v Celovcu

Ustanovitev Slovenske gimnazije v Celovcu je sovpadla z vrhuncem gonje proti odredbi o dvojezičnem šolstvu iz leta 1945. Šolski minister Heinrich Drimmel je želel na neki način kompenzirati slovensko razočaranje nad tem, da se bo odredba odpravila. Tudi proti tej njegovi nameri so nemške nacionalistične organizacije na Koroškem sicer protestirale, a je zastopal stališče, da naj za to ne bile ne poklicane ne upravičene. Pri tem naj bi po Drimmlovem mnenju šlo za vprašanje pravične obravnave manjšine in za zunanjepolitične premisleke, h katerim naj bi sodilo tudi izpolnjevanje Avstrijske državne pogodbe.

Pravna podlaga za ustanovitev Slovenske gimnazije je bil 7. člen Avstrijske državne pogodbe, ki je v 2. odstavku določal, da imajo državljani iz vrst slovenske in hrvaške manjšine pravico do sorazmernega števila lastnih srednjih šol. Konec avgusta 1955 je Drimmel poslal koroškemu deželnemu šolskemu svetu pismo s predlogom, da se še isto jesen v skladu z Avstrijsko državno pogodbo ustanovi srednja šola za Slovence. Vendar so se nato priprave na ustanovitev precej zavlekle. Dekret o ustanovitvi Zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu je prišel z Dunaja samo dan po Tischlerjevem 55. rojstnem dnevu, 9. maja 1957.

Prvo leto so vpisali 101 učenca

Šolsko ministrstvo je nato 5. junija 1957 Tischlerju poverilo nalogo, naj vodi priprave za odprtje Slovenske gimnazije. Prva seja učiteljskega zbora Slovenske realne gimnazije v Celovcu je bila sklicana za 24. junija 1957. Šolsko ministrstvo ji je z dekretom 28. julija določilo prostore na celovški realki Lerchenfeldstrasse 22. Poleg prostorske utesnjenosti (v profesorski zbornici sta bili tudi knjižnici za profesorje in dijake ter shramba za učila) je to pomenilo tudi popoldanski termin pouka. Prvotno ekipo je poleg Tischlerja, ki je poučeval matematiko, sestavljalo sedem učiteljev in tri učiteljice. Prva konferenca celotnega učiteljskega zbora je bila 11. septembra 1957. Po opravljenih izpitih je bilo v prvi razred vpisanih 39 učencev, v drugega 35 in v tretjega 27, skupno torej 101 učenec. Težave je sprva povzročalo pomanjkanje učbenikov. Šola je bila izpostavljena številnim časopisnim napadom iz nacionalističnih vrst, češ da Slovenci naj ne bi imeli pravice do srednje šole. Pojavljale so se tudi trditve, da naj bi na njej poučevali učitelji iz Jugoslavije, čeprav je bilo jasno predpisano, da lahko na njej poučujejo samo polnokvalificirani učitelji z avstrijskim državljanstvom, slednje pa je bilo obvezno tudi za učence.

Leta 1962 so Tischlerja imenovali za ravnatelja gimnazije

S sklepom zveznega predsednika dr. Adolfa Schärfa 9. junija 1962 so Tischlerja imenovali za definitivnega ravnatelja. Ob prvi maturi leta 1963 je Državna realna gimnazija za Slovence dosegla polno število osmih razredov. Za predsednika prve maturitetne komisije je Drimmel določil Alberta Schreinerja, ravnatelja višje realke na vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu. Pisne naloge so mu odposlali 29. maja, ustne izpite v Celovcu pa je vodil 17. in 18. junija. Od skupno šestnajstih dijakov, pripuščenih k opravljanju mature, jih je zrelostni izpit šest opravilo z oceno prav dobro, ostali pa z uspehom.

Schreiner naj bi takrat rezultate komentiral s komplimentom: »Če ste vse to dosegli pri popoldanskem pouku, je to dokaz, da se na šoli vrši resno delo.« Spričevala je dijakom na slavnostni akademiji 23. junija podelil deželni glavar Ferdinand Wedenig.

V desetletju Tischlerjevega ravnateljevanja je Slovenska gimnazija zrasla na 15 razredov s 398 učenci in 22 profesorji. Slovesno odprtje novih prostorov 18. junija 1975 je sicer Tischler dočakal, ko je bil že v pokoju. Vendar je že v času svojega ravnateljevanja dosegel zagotovilo dunajske vlade, da bo Slovenska gimnazija dobila zemljišče za njihovo izgradnjo.

Ni bil samo »veliki stari mož« ene od krovnih organizacij

Joško Tischler je nedvomno pustil močan pečat na različnih področjih družbenega življenja, na političnem, kulturnem in šolskem. Njegova dolga doba aktivne javne osebnosti, ki v svojem delovanju vidi predvsem življenjsko poslanstvo, mu je pri tem še dodatno omogočala, da je krepil in obdržal velik vpliv v družbi. Tudi po upokojitvi je še naprej predstavljal starešino slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Ni bil samo »veliki stari mož« ene od krovnih organizacij, ki jo je sam ustanovil, ampak je njegova avtoriteta pogosto presegala klasične svetovnonazorske in stran­karske delitve znotraj narodne skupnosti. Njegov ugled ni presegal samo deželnih, ampak tudi državne meje. Ob 75-letnici mu je pisatelj Boris Pahor, najbolj znani slovenski borec proti fašizmu v zamejstvu, ki je bil do svojih sodobnikov pogosto kritičen zaradi pomanjkanja narodnega čutenja, zaželel, da bi bil »še dolgo vrsto let viden zgled našega narodnega ponosa«.

Cilj njegovih političnih prizade­vanj bo nekoč vendarle dosežen

Ob poslovilnem obisku 8. januarja 1977 je odhajajoči veleposlanik Gustav Vlahov Tischlerju izročil visoko odlikovanje – red jugoslovanske zvezde z zlatim vencem. Tischler je ob tej priložnosti posebej izpostavil ustanovitev Slovenske gimnazije, saj je bil »prepričan, da bo mladina nosilec misli skupnega življenja in medsebojnega razumevanja obeh sosednjih držav«. Odgovor veleposlaniku je sklenil s previdno napovedjo, da bo cilj njegovih političnih prizade­vanj nekoč vendarle dosežen: »Pač pa bo ta pot še dolga in trnova in tudi jaz sem prepričan, da ne bomo doživeli uspehov ne danes, ne jutri, a doživeli jih bomo.«

Kljub upokojitvi in bolezni je Tischler še naprej pozorno spremljal aktualna dogajanja. Ali kot je ob njegovi smrti ugotovil Marjan Sedmak, dopisnik dnevnika Delo na Dunaju: »Ne glede na bolezen, ki jo je prav spričo svoje žilavosti večkrat zapored premagal, vse do zadnjega ni obstajal ob strani.« Bolezen ga je premagala 23. januarja 1979.

Številni izrazi časti ob slovesu

Ob Tischlerjevi smrti so izrazi sožalja in telegrami prihajali s številnih mest. V Avstriji so se na ta način od njega med drugim poslovili zvezni predsednik Rudolf Kirchschläger, kancler Bruno Kreisky, vicekancler Hannes Androsch in koroški deželni glavar Leopold Wagner. Med jugoslovanskimi oblastniki so poslali sožalja predvsem slovenski politiki, na zvezni ravni sta bila to član predsedstva SFRJ Edvard Kardelj in izvršni sekretar Zveze komunistov Jugoslavije Stane Dolanc, na republiški pa predsednik skupščine Socialistične republike Slovenije Milan Kučan in predsednik njenega izvršnega sveta Anton Vratuša. Z obeh strani meje so sožalje izrazili tudi cerkveni dostojanstveniki, mariborski Vekoslav Grmič in krški škof Josef Köstner, ki sta govorila tudi na pogrebu 29. januarja 1979. Škof Köstner, ki je vodil mašo, se je zahvalil Tischlerju »za zgled pristnega krščanskega življenja in za pionirsko sodelovanje pri organizaciji laiškega apostolata v krški škofiji«. Grmič se je od pokojnika poslovil v imenu celotne slovenske Cerkve in ga označil za človeka, »pri katerem bi morali to besedo pisati z veliko začetnico«. Na pokopališču v Žrelcu se je »od osrednje kulturno-politične osebnosti predvojne in povojne dvojezične Koroške« v govoru ob grobu poslovil tudi njegov naslednik v vodstvu Slovenske gimnazije, ravnatelj Reginald Vospernik. Pogreba se je udeležil tudi celovški župan Leopold Guggenberger.

Branil je interese koroških Slovencev

Najožji politični sodelavci so se od Tischlerja pred pogrebom poslovili na žalni seji Narodnega sveta koroških Slovencev 29. januarja, na kateri je imel obširen žalni govor Matevž Grilc. Njegovo »narodnopolitično oporoko« je povzel z naslednjimi načeli: »Realnost, politična prisotnost, enotnost, pripravljenost za dialog na podlagi člena 7 avstrijske državne pogodbe in dobri odnosi z matičnim narodom.« Žalno sejo je sklicala tudi Krščanska kulturna zveza. Njen predsednik Lovro Kaselj je izpostavil Tischlerjevo zavedanje, da sta narodnostna politika v zamejski skupnosti in kulturno ustvarjanje neločljivo povezana. Sožalno pismo je pokojnikovi družini poslal tudi predsednik Zveze slovenskih organizacij Franci Zwitter. Generalni sekretar Avstrijske lige za človekove pravice Erich Körner je v nekrologu izpostavil zlas­ti Tischlerjevo vlogo na šolskem področju, spomnil pa je tudi na njegov pogum v času nacističnega režima. Po Körnerjevem mnenju je po zlomu tretjega rajha Tischler postal »Figl koroških Slovencev«, saj je branil njihove interese tako v odnosu do novih avstrijskih instanc kot tudi britanskih okupacijskih oblasti na eni strani, kakor tudi do nerealističnih direktiv jugoslovanskih komunistov na drugi.

Če je bilo treba, si za našo gimnazijo garal

Med pismi, ki so se ohranili v družinski zapuščini, posebej izstopa rokopis, ki ga je na dan Tischlerjeve smrti napisal Janko Messner, znani koroški slovenski literat in profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu. V posmrtnem dialogu je med drugim zapisal: »Imenujejo te očeta te naše gimnazije. Pravi oče skrbi za vse člane svoje družine, tudi za svoje 'zgubljene sinove'. Ti si se trudil. Nesebično. Zato si dajal drugim priznanje za trud. Tvoje geslo je bilo: najprej služba, potem družba. Bil si priden ko mravlja, učil revne dijake zunaj šole zastonj. In jih nasitil. Če je bilo treba, si za našo gimnazijo garal.«