Zakaj se ob misli na starost večkrat pojavljajo negativni občutki?

Starost je zadnje obdobje življenja. Kdor ne umre prej, ga na koncu njegove starosti gotovo čaka smrt; to dvoje je povezano. Poleg tega »starost ne pride sama« – z njo večinoma pridejo: pešanje telesnih in duševnih moči, bolezni, izgubljanje vrstnikov in osamljenost. 

Pogosto jo spremlja zavest, da človek v življenju ni uresničil svojih nalog, uporabil možnosti; da je to in ono naredil narobe. Vse to spremlja občutek, da se na koncu igre ne da spremeniti rezultata.

Je bil strah pred staranjem prisoten že v preteklih generacijah ali gre za produkt novodobnega časa?

Starosti ljudje nikoli niso doživljali kot življenjskega ideala. Pravljice govorijo o večni mladosti, ne o večni starosti. Današnji človek, ki sledi potrošniškemu in uživaškemu gledanju na življenje, ima še večje težave pri odkrivanju smisla starosti. 

Težko sprejema svoje staranje in starost bližnjih stvarno in brez iluzij, težko pride do spoznanja, da je zadnje obdobje življenja zelo drugačno od mladosti in srednjih let, vendar pa nič manj smiselno in vredno.

Kako pa se danes v družbi govori o staranju? Ima družba enoten pogled?

Veliko je nihanja v obe skrajnosti. Z ene strani v staromrzniški odpor do vsega, kar je povezano s staranjem in smrtjo – tako lastno kakor drugih; pometanje teh vprašanj pod preprogo – v podzavest, od koder pritiskajo na človekovo doživljanje in ravnanje v tisoč in eni škodljivi obliki. 

Z druge strani pa idealiziranje poznejših let življenja, ki ga izraža tisoč in eno nesmiselno geslo, npr.: »Star pa še nisem!, Vse imam pod kontrolo!«, ali pa fraze o srebrnih letih, o tem, kako s(m)o stari ljudje modri.

Današnji človek z uživaškim pogledom na življenje ima težave pri odkrivanju smisla starosti. FOTO: Tatjana Splichal.

Pa vendar srečujemo ljudi, ki se starajo dostojanstveno in iz njih sije življenjska modrost.

Pri različnih tečajih za kakovostno staranje, ki jih razvijamo in vodimo na Inštitutu Antona Trstenjaka, se s to lepo izkušnjo srečujemo kar naprej. V začetku tečaja – pa naj je to tečaj za mlade ali starejše prostovoljce, za družinske oskrbovalce, ki doma negujejo onemoglega svojca, ali pa za direktorje podjetij, ki se srečujejo s hudim problemom staranja zaposlenih – vsak udeleženec osveži v sebi neko svojo lepo izkušnjo s človekom, ki se je tako staral, da mu je lahko vzor za njegovo starost. 

V učni skupini nato vsak to lepo zgodbo pove – z njo se v začetku tečaja povežemo za lepo sodelovanje in uspešno osvajanje veščin za zdravo staranje ter za boljše medgeneracijsko sodelovanje.

Izkušnje o smiselnem staranju ima vsakdo. Problem je, da dobre izkušnje ostajajo skrite kakor kostanj v ježici, slabe pa s svojimi trni bodejo v oči. Kdor se hoče lepo starati, se mora učiti veščine, ki je potrebna pri nabiranju kostanja: ne tipati po ježicah, ampak prijemati lepe kostanje. Jaz imam vrsto vzornikov za starost, od staršev, Trstenjaka, Frankla in Lukasove, pa do 93-letne sosede, ki je v domu za ostarele.

Koliko je strah pred starostjo in vsem, kar le-ta prinaša, povezan z vprašanjem, ali ima človek vero? Lahko tukaj potegnemo kakšno vzporednico; da se na primer nekdo, ki verjame v življenje po smrti, staranja in smrti ne boji ali da je njegov strah morda manjši?

Vera ima lahko zelo blagodejen učinek za telesno in duševno zdravje ter na sožitje v družini, službi in družbi, prav tako pa so z vero ljudje od nekdaj opravičevali razne neumnosti, kar opažamo tudi sedaj, v času epidemije. Dobri ali slabi stranski učinki verovanja niso njeno bistvo. 

Mislim, da precej razširjeno potrošniško doživljanje vere – kot nadnaravnega avtomata za preprečevanje težav in nadomestka za naše delo – rado pripelje v sodobno sekularizirano nevero.

Versko pot skozi starostne težave in bivanjsko stisko zaradi smrti je utrl Jezus, ki se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine Očetu ter mu z zaupanjem izročil svojega duha, čeprav je obenem doživljal najglobljo stisko zapuščenosti.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (44/2021).