Jože Senegačnik je rojen v Ljubljani konec leta 1954. Kljub dopolnjenim 70 letom je še vedno le polovično v pokoju. Proste trenutke najraje preživlja doma na vrtu ob strani svoje soproge ali na skupnih kolesarskih izletih. Z največjim veseljem pa peče kruh, potice ali pletenice, ki mu prinašajo odlične rezultate na tekmovanjih in ocenjevanjih, ob tem pa se z ženo že veselita praznovanja zlate poroke prihodnje leto.

Pred odhodom v Blagovici na pokopališču. FOTO: Osebni arhiv 

Gospod Jože, kaj vas je spodbudilo, da se na Cvetanin grob odpravite prav s kolesom? 

Cvetanin grob sem prvič obiskal pred približno 15 leti, skupaj s pokojno mamo, ki je bila dobra Cvetanina prijateljica. Prav to prijateljstvo je Cvetano spodbudilo, da je želela postati moja krstna botra, čeprav nismo bili v sorodu. Takrat smo grob obiskali skupaj s pokojno Cvetanino sestro Nevenko (Nevo). Od takrat naprej sem kar velikokrat obiskal grob, nazadnje pred dvema letoma, ko smo praznovali 50. obletnico Cvetanine smrti.

Prevozno sredstvo Senegačnika, ki ga je varno pripeljalo na cilj. FOTO: Osebni arhiv 

Letos, v svetem letu, sem s kolesom že poromal v Medžugorje in na Zaplaz, da Kureščka niti ne omenjam. Že nekaj časa sem si želel obiskati tudi moje sorodnike v Brezju ob Slomu (blizu Ponikve) s kolesom. Tako se je porodila ideja, da pot “malo” podaljšam, se spotoma ustavim še na Ptujski gori in nato nadaljujem do Cvetaninega groba na Pobreškem pokopališču v Mariboru.

Ob Cvetaninem grobu na Pobreškem pokopališču v Mariboru. FOTO: Jure Sojč 

Kako je potekala vaša pot? 

Živim v vasi Smrjene ob cesti, ki vodi od Škofljice proti Kočevju. Tako me je pot vodila preko Škofljice do Ljubljane in potem naprej proti Zadobrovi, Snebrjem, Dragomlju in Domžalam. Tam sem se vključil na staro glavno cesto, ki vodi preko Trojan proti Celju. V Blagovici sem obiskal grob svojega pradeda Avblja (po mamini strani), nato pa je sledil najbolj zahteven del poti – vzpon preko Trojan. Od tam je bilo precej lažje, saj se cesta spušča vse do Celja, seveda pa je bilo vmes tudi nekaj manjših vzponov. Od Celja me je pot vodila preko Proseniškega in Primoža pri Šentjurju do Brezja ob Slomu. Staro domačijo so že zdavnaj zamenjale nove hiše, tam pa živijo moji sorodniki, s katerimi se redno videvamo vsako leto, ko pomagam obrezovati vinograd in seveda pri trgatvi. Iz Brezja ob Slomu me je pot vodila preko Ponikve do Poljšan in nato naprej proti Makolam, Majšperku in Ptujski gori.  Že vrsto let sem si želel obiskati to romarsko svetišče, pa nikoli ni bilo priložnosti. Zato sem se letos odločil, da je pravi čas za ta obisk. 

Od Trojan je bila pot precej lažja, saj se cesta spušča vse do Celja. FOTO: Osebni arhiv 

Od tam naprej me je pot vodila preko Pragerskega, kjer sem spotoma obiskal še eno sorodnico. Nato sem nadaljeval preko Frama in Slivnice pri Mariboru do mariborskega Pobrežja, kjer je pokopana Cvetana. Od tam je bilo do glavne železniške postaje le kakšna dva kilometra, zato sem izkoristil možnost prevoza kolesa in se tako vrnil v Ljubljano. Od tam je bilo do doma le še slabih 20 kilometrov. Dolžina poti do Maribora je znašala dobrih 180 kilometrov, skupaj z zadnjim delom poti do doma pa okoli 200 kilometrov.

Na kavi in malici v Žalcu po 85 kilometrih. FOTO: Osebni arhiv  

Kako ste se fizično pripravili romanje s kolesom? 

Za to pot pravzaprav nič, saj trenutno kar redno vzdržujem kondicijo s kolesarjenjem skupaj z ženo oziroma z vožnjami, dolgimi od 60 do 100 kilometrov. Pred obiskom Medžugorja pa je bilo res nekoliko več priprav, saj sva s sosedom pot opravila v treh dneh in pol – en dan sva prevozila celo več kot 170 kilometrov. Pozimi res ni prijetno kolesariti, sploh če je mrzlo, vendar kondicija, ki si jo človek nabere preko leta, pozimi ne izgine v celoti. 

Letno s kolesom prevozim med 5000 in 8000 kilometrov, odvisno od vremena in drugih obveznosti.

Pot ste povezali tudi z obiskom krajev, povezanih z vašo družinsko zgodovino, obiskali ste sorodnike. Kaj vam to pomeni? 

Mislim, da se je moj odnos sedaj v “zrelih letih” spremenil, saj sem začel bolj ceniti vezi širše družine. Vsi smo postali “malo starejši” in vsem se je spremenila “optika”, skozi katero gledamo na svet okoli sebe. Zato znamo bolj ceniti drug drugega in se radi družimo ob vseh tistih prilikah, ki so nam dane. Vedno pravim, da se mi je najtežje srečevati na pogrebih, ki so vedno žalostni dogodki. Zato se trudim, da bi se družili predvsem ob priložnostih, ko je vzdušje veliko bolj veselo in prijetno. 

Vrsto let sta moj mrzli bratranec Joško in žena Minka prirejala velikonočni pohod, ki ga sedaj že nekaj let nismo imeli predvsem iz zdravstvenih razlogov organizatorjev. Upam, da nam naslednje leto to spet uspe organizirati, saj si vsi pohodniki želimo, da bi se lahko spet zbrali na mestu, kjer je nekoč stala Senegačnikova domačija. Kakšno leto se je pohoda udeležilo tudi do 100 pohodnikov.

Zaupali ste nam, da ste Ptujsko Goro (Goro milosti), ki velja za drugo najpomembnejše romarsko središče v Sloveniji obiskali prvič. Kaj vas pri tem najbolj navdušuje, pritegne?

Marijina romarska središča so vedno kraj posebnih milosti. Mati Marija nas nikoli ne pusti ravnodušnih in praznih ob takih obiskih. Morda tisti hip ne čutimo nič posebnega, vendar so moje izkušnje take, da vsak tak obisk rodi sadove, ki jih ponavadi spoznavamo in vidimo kasneje. 

Zato se vsi tako radi vračamo nazaj v ta svetišča, k “Mami” domov, da se ji zahvalimo in seveda vedno tudi pocukamo za rokav še s kakšno prošnjo. Takšni pač smo in Marija nas razume. Želi in hoče biti naša priprošnjica, zato je vesela vsakega našega obiska.

Ste že kdaj prej opravili tako dolgo kolesarsko romanje? 

Omenil sem že letošnje romanje v Medžugorje, pred dvema letoma pa sem se s kolesom odpravil na španski Camino. Izbral sem Camino Francés, ki se začne na francoski strani Pirenejev in konča v Santiagu de Compostela oz. svetilniku Finisterra. Tisto romanje je bilo dolgo 800 km, ki sem jih opravil v osmih dneh, povprečno torej 100 km na dan. Za naslednje leto s prijatelji razmišljamo, da bi se spet vrnili na Camino, seveda ponovno s kolesom. Po pravici povedano nisem prepričan, da bi bil tako dolgo pot sposoben opraviti peš. 

Cvetanina zgodba je močno zaznamovala mnoge. Kako vas osebno navdihuje in spremlja na vaših poteh?

Zanimivo je to, da se vsi tisti, ki smo Cvetano poznali, nismo zavedali globine njenega odnosa do Boga. Morda smo to zaslutili, vendar pa je ta njen osebni odnos bil nekako skrit pred našimi očmi, saj ga je zaupala le svojemu dnevniku. 

Šele po odkritju dnevnika smo začeli spoznavati Cvetano v vsej njeni veličini in začeli razumevati njeno trpljenje in darovanje. Le delček tega smo lahko opazili ob srečanjih z njo, saj je vedno izžarevala svojo vero v Jezusa. 

V svojih pismih, ki mi jih je pisala kot svojemu krščencu je vsakič izkoristila priliko in me nagovarjala k poglobljenemu odnosu do Boga. Pa ne le do mene, vsi ki so jo poznali vedo, kako je znala nagovarjati na izredno prijeten in nevsiljiv način, pa naj je šlo za verujoče ali pa neverujoče ljudi.

Morda naj tu zapišem dva Cvetanina zgleda. Kadarkoli mi je pisala, je na koncu običajno dodala, da vedno moli zame. Zagotovo to ni bila zgolj fraza, ampak je to v resnici počela. To je postalo tudi moje vodilo, da z ženo vsak dan moliva za najine krščence in birmance. Saj je to pravzaprav naša naloga, vendar mi jo je Cvetana znala s svojim zgledom predstaviti na tako prijeten način.

Jože Senegačnik ob grobu Cvetane Priol na pobreškem pokopališču v Mariboru. FOTO: Osebni arhiv 

Drug zgled je bil njen odnos z Jezusom, ko je, kadarkoli je le mogla, obiskati cerkev in “pozdraviti” Jezusa. To so bili ponavadi le kratki trenutki, ki so trajali minuto ali pa nekaj minut, ki jih je izkoristila za svoj “pogovor” z Jezusom. Ni bila le ona tista, ki je govorila, ampak je tudi Jezusa poslušala. Čudovit zgled nam vsem, da se mi vsi, ko gremo mimo cerkve, ustavimo in počastimo našega Zveličarja, kar nam bo vzelo morda le nekaj minut. Pomembno je, da znamo v takih trenutkih Jezusu prisluhniti, kaj ima on nam za povedati. Ponavadi bo povezano s tistim, kar nam leži na duši. To je bila Cvetanina čudovita molitvena drža, iz katere je črpala moč za premagovanje vseh svojih težav.

Bi želeli še kaj dodati, sporočiti našim bralcem?

Če bo še koga nagovorilo, da bi rad s kolesom poromal na kakšen romarski kraj, naj predvsem ne pozabi na svojo varnost, predvsem naj bo viden vsem ostalim udeležencem v prometu. To seveda velja vedno, ne le za romanje. Vsak dan opažam veliko kolesarjev, pa tudi pešcev, ki se jih v večernih urah ali pa v zmanjšani vidljivosti skorajda ne opazi.