Ne potrebujemo posebnih raziskav, analiz in seštevanj, da brez kančka dvoma izpostavimo najbolj plodovitega pisca v sedmih desetletjih izhajanja Družine. Jože Zadravec – v komunističnih časih tudi s psevdonimom Jani Ravenko, Sibila ali s kraticami jz, J. Z., ce … – je na straneh katoliškega tednika predstavil več kot 250 sogovornikov, napisal še vsaj toliko portretov duhovnikov, umetnikov, kulturnikov; reportaž in poročil s križarjenja po Sloveniji in zamejstvu pa je z njegovimi podpisi nad šest tisoč. »V ozadju vsakega zapisa me je vodilo Sentire cum Ecclesia, čutiti s Cerkvijo. Še danes sem prepričan, da v katoliškem tedniku lahko še tako drobna notica, poročilo s še tako obrobnega dogodka odseva vero, ljubezen, bralcem prinaša Kristusa,« pravi danes 83-letni salezijanec.

Uredništvo je bilo moj ustvarjalni dom

Rodil se je v verni prekmurski družini, bil je peti od devetih otrok. Kar trije so se odzvali Božjemu klicu in se pridružili salezijanski družini – Jože je postal duhovnik, dve sestri pa hčeri Marije Pomočnice. Ker ga je pisana beseda, kot pravi, »neskončno privlačila«, je po študiju teologije diplomiral še iz primerjalne književnosti in slovenskega jezika. Nekega pomladnega popoldneva leta 1975 pa je mladega salezijanca na sprehodu po Golovcu srečal urednik Družine Ivan Merlak. »Govorila sva o vsebini Družine, izrazil je željo po kulturni strani in me povabil za urednika. Hitro sva se dogovorila in kmalu sem postal del uredništva,« se spominja začetkov: »Bival sem na Rakovniku, a pisarna na uredništvu je bila moj dom, ustvarjalni dom. Rad sem prihajal v službo, delo me je osrečevalo.«

Jože Zadravec: Zame je bil skoraj vsak pogovor, posebno z duhovniki, svojevrstna duhovna obnova. Pripovedovali so mi pretresljive reči, mnoga srečanja še danes odmevajo v meni. In mnoga so dobila mesto tudi v mojih knjigah. FOTO: Tatjana Splichal

Vsak intervju duhovna obnova

Jože Zadravec je glavnino člankov napisal še na pisalni stroj, prvi snemalnik pa je dobil šele po dobrem desetletju ustvarjanja. »Časnikar se mora za dober članek potruditi, žrtvovati. Večino intervjujev sem naredil v živo in vedno sem želel, da ga sogovornik pred objavo prebere. Včasih je bilo to zapleteno, nismo imeli elektronske pošte. Pošiljal sem po navadni pošti, po faksu, če ga je imel, ali pa sem sogovornika še enkrat obiskal. Dobro ime sogovornika sem varoval kot punčico svojega očesa.« Ko danes bere intervjuje, razpozna, pravi po cankarjansko, kdaj so narejeni »klep na klep« in kdaj pisno na »daljavo«. »Zame je bil skoraj vsak pogovor, posebno z duhovniki, svojevrstna duhovna obnova. Pripovedovali so mi pretresljive reči, mnoga srečanja še danes odmevajo v meni. In mnoga so dobila mesto tudi v mojih knjigah.«

Kako se je zgodilo, da je doslej edini slovenski novinar, ki je spremljal papeža na letalu iz Rima na njegovo rodno Poljsko? Kako je združeval duhovništvo in novinarstvo? Kako je dijakom (najprej v srednji verski šoli, nato v želimeljski gimnaziji) vcepljal ljubezen do slovenščine? In kako 83-letni salezijanec živi danes? Pred kratkim je izšlo njegovo 36. knjižno delo … Portret Jožeta Zadravca je objavljen v 10. številki Družine.