Nadaljevanje iz: Jožef Bavcon, napad na Cerkno, Lajše, partizani 1944, Erika Jazbar [1]

V prvem delu pričevanja, ki ga je Jožef Bavcon posvetil očetu Jožefu (Josipu) ali Pepiju, smo lahko spoznali očetovo življenjsko pot od Gradišča, kjer se je rodil, do vajeništva v Tolminu in begunstva med prvo svetovno vojno ter prihoda v Cerkno in poroke s hčerko znanega trgovca Makuca. Fašizem jim je zaprl gostilno, ki je bila na glavni cesti, ohranili so trgovino, Pepija so ponovno vpoklicali v italijansko vojsko, vrnil se je po 8. septembru 1943 in se pridružil partizanom. Območje Cerknega je bilo pomembno partizansko središče, utrpelo pa je tudi več nemških napadov in bombardiranj.

Razglednica Cerknega, ki jo je v 40. letih izdal Pepi Bavcon. Trgovina na levi strani je Bavconova. Vir: družina Bavcon

Komunistična milica je Jožefa Bavcona dvakrat ugrabila

Za Bavconovo družino je bil odločilen nemški napad na partijsko šolo v Cerknem 27. januarja 1944, ubitih je bilo takrat 47 ljudi. S tem tragičnim dogodkom smo tudi končali prvi del pričevanja. V drugem delu je avtor pobliže opisal njegovo nadaljevanje, ki je prineslo nove smrti z iskanjem namišljenih krivcev za napad med domačini, med katerimi je bil tudi Pepi Bavcon, njihovo aretacijo in ubijanjem na Lajšah, kjer pa se je Pepi čudežno rešil, pa čeprav je ranjen padel v brezno. S pomočjo nekaterih domačinov je nato našel pot do Gorice, kjer so živeli starši. Dobro leto kasneje pa ga je maja 1945 v Gorici aretirala jugoslovanska oblast in ga odpeljala v ljubljanski zapor.

Cerkno danes. Vir: Erika Jazbar

Sestanek smrti pri komunističnem terencu Maksu Štucinu

Sin Jožef Bavcon: Po tem tragičnem dogodku se je za našo družino začela kalvarija. V napadu na partijsko šolo je bilo ubitih 47 tečajnikov. Z našim vozom so trupla prepeljali na pokopališče. Voz sem nato večkrat očistil, a je bila barva krvi močnejša. Rdeče barve nismo mogli odstraniti niti kasneje, ko smo na njem vozili gnoj.

Prvi sestanek, na katerem so odločali o odzivu na napad, je bil sklican pri domačem terencu Maksu Štucinu. Sklenjeno je bilo, da bodo zbrali enako število »talcev« med domačini: kolikor je bilo padlih tečajnikov, toliko bo »talcev«. Tako nam je po sestanku povedala urarka Frančiška Bratina, bila je na njem prisotna, nato pa ni šla več zraven, ker jo je povedano zelo prizadelo. Bila je verna in je odtlej obhajala vse prve petke, to vem, ker sem bil ministrant tako kot njen sin Danilo.

Prvi grešni kozel je bil Milko Hojan

Kot prvo žrtev so na Ravan že naslednji dan ustrelili načelnika štaba 31. divizije Milka Hojana, ki so ga že prej sumili sodelovanja z Nemci. Brigade njegove divizije pa so bile zadolžene za varnost šole in ta je pri nemškem napadu odpovedala. Hojan je bil na štabu pri Zapoškarju v Čeplezu, moja žena je bila tam doma in je videla, kako je minometalec že postavil minomet, da bi streljal na Cerkno, kjer so Nemci napadali, pa mu je komandant ukazal, naj tega ne naredi, proti njemu je nastavil tudi revolver.

Cerkljanski kaplan Lado Piščanc, komunistični vosovci so ga 3. februarja 1944 umorili in vrgli v brezno na Lajšah.

Vosovci so določili 15 »talcev« (grešnih kozlov)

Naposled je padla odločitev, da bo »talcev« 15. Kot prvi so bili izbrani trgovci in gostilničarji, verjetno zato, ker so bili terencu Maksu Štucinu v napoto. Tudi sam je imel v Cerknem trgovino, ki pa je bila na stranski ulici. Verjetno je računal, da bo brez konkurence po vojni sam zavladal. Oba cerkljanska kaplana, Lado Piščanc in Ludvik Sluga, sta bila zaznamovana in že dalj časa na piki, s skupino Cerkljanov sta bila zaprta že oktobra 1943 pod pretvezo, da so povezani z belo oziroma plavo gardo. Tri »talce« so pripeljali iz otaleške župnije, to so bili Janez Ambrožič, Rudolf Bogataj in Anton Mlakar. Krivili so jih, da so pomagali Nemcem čez hribe do Cerknega.

Očeta je v smrt odgnal Hramšar

Šestnajsti talec bi moral biti Franc Kobal, na seznam ga je dal sosed, naposled ga niso ustrelili. Kasneje je sicer pravil, da se je ulegel na tla in začel kričati, naj ga tam pokončajo. Pa ne bo držalo. Preživel je, ker sta bila v strelskem vodu tudi njegov nečak in nečakinjin mož. In ravno ta mož, z vaškim imenom Hramšar, je na svečnico tistega leta, 2. februarja 1944, prišel k nam domov in odgnal našega očeta.

Cerkljanski kaplan Ludvik Sluga, komunistični vosovci so ga 3. februarja 1944 umorili in vrgli v brezno na Lajšah.

Šla je v samostan, ker je šla Malka namesto nje v smrt

Seznam »talcev« so sproti prilagajali. Ob duhovniku Ladu Piščancu je bila na seznamu za ustrelitev tudi njegova sestra Marta, ki je bila z Ladom zaprta že oktobra 1943. Ker pa je bila še bolna, so odgnali njeno prijateljico Amalijo – Malko Purgar iz Zakriža, ki je bila pri njih v Cerknem in se je pripravljala za v samostan. Po vojni se je Marta odločila, da bo šla v samostan, ker je šla Malka namesto nje v smrt.

V smrt so odgnali tudi Pavlo Sedej, nečakinjo nadškofa Sedeja

Pri sosedu Antonu Oblaku – Mžigucu so iskali gospodarja in ženo. Ker ju ni bilo doma, so odgnali ženino sestro Pavlo Sedej, nečakinjo nadškofa Sedeja, ki je bila šivilja in je že pred kapitulacijo Italije vse noči šivala za partizane.

Pri Briki, kot smo nazivali hišo, v kateri je živela trgovka, doma iz Kojskega v Brdih, ki se je v Cerkno poročila z domačinom iz vasi Čele in je vodila manjšo trgovino s sadjem in zelenjavo, je bila gospodinja bolna, zato so odgnali njeno sestro Karlino Zorzut, ki je nekaj dni prej prinesla iz Gorice sanitetni material za partizane.

Blizu brezna na Lajšah so postavili spomenik za vse ubite in spominske plošče. Vir: Erika Jazbar

Na seznamu z imeni »talcev« je prepoznala pisavo Maksa Štucina

Odgnali so tudi Kati Mezek, bila je trgovka. Ko je pogledala seznam z imeni »talcev«, je prepoznala pisavo Maksa Štucina, bila ji je domača, ker je z njim trgovala. Tako mi je povedala soseda, Cerkljanka Marija Sedej Menart.

Ob omenjenih so bili med odgnanimi in ubitimi še učiteljica Pavla Paa, šivilja Angela Ržen, trgovec Franc Rojc, mesar Albert Kavčič ter kmet Filip Bevk.

Maks Štucin je moral na prisilno delo za gradnjo Litostroja

Iz povedanega se da torej sklepati, da osebe s seznama niso bile krive, če so jih lahko zamenjali s komerkoli drugim. To so po vojni potrdili tudi zgodovinarji. Ker je bilo na seznamu več trgovcev in gostilničarjev, je realna tudi ocena, da je hotel Maks Štucin na tak način uničiti konkurenco.

Trgovca Jamška je pred tem poslal v brigado v Trnovski gozd, po tiho je verjetno upal, da bo tam tudi umrl. Jerneja Štravsa pa si ni upal, ker je bil »zasiguran« na vseh straneh: ena hčerka je imela za moža Italijana, druga Nemca, tretja partizana. Po vojni se sicer tudi Maksu Štucinu ni najbolje godilo, saj je moral na prisilno delo za gradnjo Litostroja.

Blizu brezna na Lajšah so postavili spomenik za vse ubite in spominske plošče. Vir: Erika Jazbar

Pri moriji je sodelovala tudi Ana Štucin

Zbirno mesto za »talce« je bilo pri Stari sodniji. Ko so očeta odgnali, je tam bilo že nekaj »talcev«, ostali so bili v Kavčičevem kozolcu. Sin enega izmed rabljev, Darko Mavrič, je pravil, da jih je tam varovala tudi Ana Štucin, Metodova v Gasi, kar se je govorilo vrsto let, še v času komunizma. Štucinova zaradi tega ni tožila nikogar, zato menim, da gre za resnico. Zelo pogosto je stala tudi pod našim oknom in nam skupaj z Marico in Rezko iz Otaleža prisluškovala. Vse tri so bile skojevke.

V breznu ga je rešil usnjen površnik

Oče je imel usnjen površnik, podložen z debelo podlogo, v njem je vedno nosil ploščato aluminijasto stekleničko z žganjem, v vsakem žepu pa robec ali dva. Tudi tisti večer 2. februarja 1944, ga je oblekel, kar mu je pomagalo, da je v breznu preživel. Z robcema si je obvil rano, žganje pa ga je grelo.

V kozolcu so jih zvezali za roke in jih drugega za drugim postavili v kolono. Po stari poti proti Brdu, imenovani po Skaku, so jih nato gnali navkreber.

Bavconov usnjen površnik, zelo podoben tistemu, s katerim je bil ustreljen in je padel v brezno. Vir: Erika Jazbar

Pri seniku na Lajšah, kjer danes stoji kapela

Ko sva z očetom leta kasneje iz Sušja vozila seno, mi je povedal, kako je bilo. Ustavil se je na klancu, ravno pred kozolcem, in mi začel pripovedovati. Ko so jih vodili navkreber, se je že malo danilo. Zelo hudo je bilo. Če je komu zdrsnilo, so to potem občutili vsi, ker jim je zategnilo roke. Aretiranci so bili na sv. Blaža dan, 3. februarja 1944, ves dan pri seniku na Lajšah, kjer stoji danes kapela. Pričevalci pravijo, da so jih zasliševali ves dan. Janko Vojska mi je tudi povedal, da so se tistega dne otroci z Lajš podili po hribu, tudi on je bil med njimi. Ob seniku so videli ljudi, ko so se jim približali, so jih odgnali in merili vanje s puškami. Naša vrla vojska, celo na nedolžne otroke!

Kapela na Lajšah v spomin na umorjene stoji na mestu, kjer je bil senik, pri katerem so »zasliševali« zatem tam umorjene. Vir: Erika Jazbar

Toliko let je minilo, a jih še vedno slišim, tako mi je ostalo v spominu

Proti večeru so vse aretirane obsodili na smrt. Pred breznom v bližini Jamškovega gozda so vsakega posebej ustrelili v tilnik in ga vrgli v globino. Zvečer so se zaslišali streli, posamično in v rafalu. Toliko let je minilo, a jih še vedno slišim, tako mi je ostalo v spominu.

V Cerknem so pravili, da je hajka, da prihajajo Nemci, partizani so se zato začeli pomikati proti Zakrižu. V Benatu, ki je približno na pol poti, jih je ustavil komandant čete in jim povedal, da ni nobene hajke, da so streljali Cerkljani, in jim ukazal, naj se vrnejo nazaj.

Brezno na Lajšah, v katerega so zmetali ubite in iz katerega se je rešil Pepi Bavcon. Vir: Erika Jazbar

Zgrabil je stražarja in se z njim boril, zadet je bil v roko in padel v globino

Oče mi je tudi povedal, kako se je rešil iz brezna in gotove smrti. Imel je srečo, da ga je skozi gozd k breznu spremljal le en stražar. Čakal ga je strel v tilnik. Pred breznom pa se je sunkovito obrnil, zgrabil stražarja in se z njim boril, zadet je bil v roko in je padel v globino. Kako je takrat izgubil oko, nisem nikoli zvedel. Proti jutru je skušal splezati iz brezna, kar ni bilo lahko, ker je bilo brezno globoko in se ni mogel oprijeti sten. Pravil je, da so mu pomagali mrtvi. Zložil jih je na kup in po truplih prilezel skoraj do vrha. Takrat pa je zaslišal stražarje, ki so se pogovarjali, zato se je počasi spustil nazaj v globino. Nekaj ur kasneje je spet poskusil splezati iz brezna in popoldne mu je pobeg tudi uspel.

Nedaleč od brezna na Lajšah so postavili spomenik za vse ubite in spominske plošče. Vir: Erika Jazbar

Dala mu je koš na ramo, da je lahko bolj anonimno prišel do začetka vasi

Do noči je prišel do roba vasi, do Marije Pirih h Kuolu. Bilo je nevarno, ker je bila ravno takrat na obisku soseda z istim imenom, Marija Pirih - Šlusikova, a ga ni izdala in je vse ostalo pri hiši. Marjanca, tako smo pravili gospodinji, mu je pomagala, mu dala koš na ramo, da je lahko bolj anonimno prišel do začetka vasi oz. do Janeza Zlatoperja - Brišarja in njegove žene France.

Zdravnik v Cerknem Antonio Sticchi. Vir: Idrijski razgledi

Zdravil ga je zdravnik Antonio Sticchi

Tu mu je zdravnik Antonio Sticchi (1896–1974), ki je ostal v Cerknem tudi po kapitulaciji Italije, nudil prvo pomoč. Najmlajša od štirih otrok dr. Sticchija, rojena tik pred koncem vojne, 20. marca 1945, Ines Franca Sticchi v članku, ki je objavljen v Idrijskih razgledih (Ines Franca Sticchi, Begunci in izgnanci. Zgodba Antonia Sticchija in njegove družine, Idrijski razgledi, LXX., 1–2, 2025), piše tudi o tem oz. potrjuje, da je njen oče zdravil Jožefa Bavcona. Takole je zapisala: »Med 15 obsojenci je bil tudi trgovec Josip Bavcon, znanec mojih staršev, ki se je čudežno izognil smrti, čeprav je bil na grozljivem seznamu, ki se je pojavil teden dni po usmrtitvi. Rešil se je iz jame na hribu Lajše, kamor so vrgli usmrčene. Ponoči mu je uspelo splezati iz jame, pobegnil je in se zatekel k prijatelju. Med begom ga je, resno ranjenega v oko, zdravil moj oče, pri tem sta bila oba v življenjski nevarnosti, če bi ju odkrili.«

Spominski park v Gorici s spomenikom, na katerem so napisana imena deportiranih maja 1945. Vir: Erika Jazbar

Cirila Makuc ga je skrivaj odgnala iz Cerknega

Žena maminega strica Cirila Makuc - Klemenkarca ga je nato pospremila do Polic. Ker je tihotapila, je poznala vse kozje steze in skrivne poti, tako da ju ni nihče videl. Ni pa ga gnala k sebi domov, kjer je bil mož, temveč, tako kot sta mu svetovali očetova mama in žena, k maminemu bratrancu Andreju Makucu, ki je bil prvoborec.

Andreja sem dobro poznal. Ko so ga Italijani zajeli za božič leta 1942, sem mu nosil kosilo v zapor v Cerkno. Vsak dan sem bil pred njegovo temnico, ki je bila v kletnih prostorih, vsi karabinjerji so me poznali, stražarji so me pustili naprej. Andrejeva mama mi je vsakič naročila, da ko Andrej je, se moram ves čas z njim pogovarjati. Ker sem ji ugovarjal s stavkom, ki ga je rada ponavljala, in sicer da »še pes ima rad mir, ko je«, mi je dejala, da bo Andrej tako lahko počasneje jedel in bo več časa na zraku in svetlobi. Na vratih njegove temnice, ki je zdaj v muzeju v Cerknem, je bila samo majhna odprtina. Po končani vojni mi je Andrej, da bi se mi zahvalil, izdelal sanke.

Spominski park v Gorici s spomenikom, na katerem so napisana imena deportiranih maja 1945. Vir: Erika Jazbar

Oče je nato do konca vojne ostal pri starših v Gorici

Andrej je očetu našel primerno in zanesljivo osebo, sosedo Tonco Tavčar - Klanškovo. Vodila ga je čez Šentviško planoto na železniško postajo do Svete Lucije in nato z vlakom do Gorice, kjer so ga sprejeli v bolnišnico. Oče je nato do konca vojne ostal pri starših v Gorici, ki so imeli v ulici Ascoli gostilno Al bon Furlan, v isti ulici je imel njegov brat Mario krojaško delavnico. Vsi so živeli v Gorici.

Tonca pa je morala po vojni zapustiti domovino, ker jo je režim ustrahoval in ji pretil ob vsakem koraku. Tudi ona se je zatekla v Gorico k mojemu stricu, očetovemu bratu. Pomagal ji je, da je prišla do dokumentov, da je lahko odplula v Ameriko. V Gorici se je tudi poročila na daljavo, zanjo je jamčil moj stric, ki ji je bil za moža.

Na plošči, ki je v Spominskem parku v Gorici in na kateri so napisana imena deportiranih maja 1945, je vklesano tudi ime Jožefa Bavcona. Vir: Erika Jazbar

10. maja 1945 so ga prišli iskat ponoči in ga aretirali

Ko so maja leta 1945 v Gorico vkorakali partizani, se je oče javil novim oblastem. Lahko bi se umaknil do Milana, a je ostal v Gorici, ker se ni čutil nič krivega. Nekaj dni kasneje, 10. maja 1945, so ga prišli iskat ponoči in ga aretirali. Tako poštena je bila ta naša oblast, da je v zapor ali na strelišče vodila le ponoči!

Domačinka iz Grgarja, teta pevca Giannija Rijavca, mi je pravila, da se vsi tisti, ki so jih na tovornjakih vozili mimo njihove hiše proti Trnovskemu gozdu, niso rešili. Cele noči so vozili tovornjak za tovornjakom, dokler niso morali partizani 12. junija 1945 po 40 dneh uprave mesta zapustiti Gorico. Oče je imel to srečo, da so ga odpeljali v Ljubljano. Na plošči, ki je v Spominskem parku v Gorici in na kateri so izpisana imena deportiranih maja 1945, je vklesano tudi očetovo ime.

Nadaljevanje v: Jožef Bavcon, napad na Cerkno, Lajše, partizani 1944, Erika Jazbar [3]

1/16