Nadaljevanje iz: Jožef Bavcon, napad na Cerkno, Lajše, partizani 1944, Erika Jazbar [2]

Očetu Jožefu Bavconu, ki je splezal iz brezna na Lajšah nad Cerknim, se je uspelo rešiti v Gorico, kjer so ga leto kasneje ob prihodu jugoslovanskih čet aretirali in odpeljali v ljubljanski zapor. Družina, vključno z 10 letnim Jožefom, pa je ostala v Cerknem, kjer je bila v zadnjem letu vojne deležna preiskav in drugih pritiskov. Takoj po vojni so aretirali tudi mamo in starejšo sestro.

Avtor pričevanja je 92-letni ponosen Cerkljan, ki že desetletja zbira podatke, dokumente in informacije o tem tragičnem poglavju primorske zgodovine. Prepleta jih s spomini, ki jih je oče le poredko delil z domačimi, saj se je bal posledic za družino. V svojem pisanju si je Jožef Bavcon upal marsikaj povedati brez ovinkov, v tokratnem delu nam je naštel tudi imena rabljev, ki so ubijali na Lajšah in do katerih se je dokopal počasi in vztrajno s poslušanjem ter iskanjem.

Razglednica s pogledom na Cerkno leta 1940, ki jo je izdal Pepi Bavcon. Vir: družina Bavcon

Milan Tavš: »Zakaj niste Bavconu vzeli površnika! Bil je iz usnja!«

Sin Jožef Bavcon: Ko je na sv. Blaža dan leta 1944 prišlo do ubijanja »talcev« na Lajšah, so se rablji in stražarji vrnili z morišča na komando v »Staro sodnijo«. Komandant Milan Tavš, ki je bil med drugim tetin svak, jim je zakričal: »Zakaj niste Bavconu vzeli površnika! Bil je iz usnja!« Naslednji dan so se zato morali vrniti na Lajše, da bi z očetovega trupla slekli površnik. Spustili so se v brezno, a očeta med mrtvimi ni bilo, zato so 5. februarja prišli k nam na preiskavo. Da ne bi bilo preveč očitno, da smo bili mi v središču pozornosti, so preiskavo opravili še na treh domovih ubitih, in sicer pri obeh umorjenih kaplanih Piščancu in Slugi ter pri Albertu Kavčiču.

Knjiga Borisa Mlakarja je najpopolnejša študija o dogajanju v Cerknem leta 1944.

Že pri vratih so razgrajali in tulili, stražar je postavil mitraljez na tla

Dobro se spominjam tistega večera, ko so prišli k nam. Bili smo vsi doma, stali smo pri peči, že pri vratih so razgrajali in tulili, stražar je postavil mitraljez na tla, puško pa držal v roki. Le s težavo sem stal na mestu, zato sem se naslonil na staro klop, ki je zaškripala, stražar je zavpil in že repetiral s puško, pritekel je tudi drugi stražar, ki je bil v veži. Naša hišna pomočnica Cecilija Jerman - Cilka jih je morala spremljati po hiši, v vsako sobo je morala najprej ona vstopiti. Tako sem doživljal strahote od naših vrlih borcev, ko še nisem dopolnil 10 let.

Lažnivi komunike VOS, ki so ga je v Cerknem izobesili 8. 2. 1944.

Lažnivi »Komunike Varnostno obveščevalne službe OF«

Nekaj dni kasneje, 8. februarja 1944, so na oglasno desko na mostu pred Andrjonom izobesili »Komunike Varnostno obveščevalne službe OF« s seznamom ubitih »talcev« in 11 točkami, ki so iz vidika OF razlagale njihove krivde in opravičevale »justifikacijo«. Na njem je bilo napisanih veliko laži, ljudi so hoteli zavajati in dokazovati, da so bili umorjeni zločinci.

»Voditelja te zločinske skupine sta bila kaplana Piščanec in Sluga,« je med drugim pravil »komunike«, ki je ubite krivil, da so »organizirali nemški napad na šolo v Cerknem in so poskrbeli vodnike, ki so po skrivnih poteh neopaženo pripeljali nemško vojsko do šole«. Napisali so tudi, da so 15 ljudi justificirali 5. februarja 1944, medtem ko so jih umorili dva dni prej.

Pismo, ki ga je obveščevalni odsek IX. korpusa poslal VOS-u za Primorsko (hrani družina Bavcon).

Na seznamu je bilo med ubitimi tudi sinovo ime

Učiteljica Antonia Paa je na seznamu ubitih zagledala hčerino ime, Pavlo Paa, tudi ona je bila učiteljica. Odtrgala je seznam z oglasne deske in bentila morilce, pa je zaslišala sosedo, ki je pravila: »A so dobili lumpe!« Paa se ji je približala, ji pomolila seznam pod nos in ji rekla, naj prebere tudi sama. Na seznamu je bilo med ubitimi tudi sinovo ime, pa čeprav je bil fant prvoborec in so zaradi njega v času Italije vse poslali v taborišče.

Da ne bi bilo očitno, koliko je bilo med 15 umorjenimi trgovcev, so na »komunikeju« za Karlino Zorzut napisali, da je hišnica, za Katarino Mezek, da je kmetica, za Jožeta Bavcona, da je šofer, Albert Kavčič pa da je strojar, bil pa je mesar in je imel tudi trgovino in gostilno.

Pokrajinski VOS poroča pokrajinski KPS o »likvidacijah«.

Sprenevedanje komunističnih paravojsk

Kot je razvidno iz odgovora, ki ga je 12. februarja 1944 obveščevalni odsek štaba IX. korpusa poslal pokrajinski komisiji VOS za Primorsko in sta ga podpisala vodja obveščevalcev Bojan Štih in komandant Lado Ambrožič - Novljan, so o ubitih obvestili tudi štab za Primorsko. Ambrožič in Štih sta se med drugim takole spraševala: »Glede dogodkov v Cerknem nam pošljite podatke, zlasti one, kateri razsvetljujejo vlogo justificirancev pri napadu na partijsko šolo. Nameravamo vršiti široko politično kampanjo ob teh dogodkih, zato so nam nujno potrebni točnejši podatki. Kakor veste, so ljudje sprejeli justifikacije s precejšnjim negodovanjem ter so svojci justificirancev javno napadali narodno oblast in našo NOV in njene predstavnike. Kako to, da ste izvršili njihovo likvidacijo mimo in preko vojnih sodišč, ko vendar obstoji dekret IOOF, da je treba tudi politične delinkvente postaviti pred najbližje brigadno ali področno vojno sodišče? Zdi se nam, da je slednje vaša pogreška, ki ima lahko neugodne politične posledice. Ali so okoliščine zahtevale tako naglo likvidacijo?« Konkretnih dokazov kljub številnim zadevnim dopisom niso posredovali.

Brzojavka Edvarda Kardelja primorski KPS (hrani družina Bavcon).

Organizirali so mitinge, na katerih so ubite krivili izdajstva

Dne 18. februarja 1944 je v Cerkno prispela tudi brzojavka Edvarda Kardelja za Pokrajinski komite KPS za Primorsko, ki je prepovedala likvidacije brez obsodbe sodišč: »Takoj prepovejte PK VOS-u vsake likvidacije brez obsodbe sodišč // zadnje poročilo PK VOS-a znak popolnoma napačnega odnosa do stvari // ostale mere naknadno // Krištof.«

Iz teh dokumentov je razvidno, da so tudi višji organi dvomili v krivdo teh, ki so jih ubili na Lajšah, dokazov o njihovi krivdi niso nikoli objavili. Naročili pa so krajevnim odborom, naj organizirajo mitinge, na katerih so ubite krivili izdajstva, jih blatili, vse to zato, da bi opravičili ubijanje. Med ljudmi je namreč završalo, umor dveh duhovnikov je odmeval v širšem primorskem prostoru, a si ljudje niso upali na glas povedati. Pri številnih se je tako navdušenje za partizanstvo ohladilo.

Spomenik na griču Brdce nad vasjo Cerkno, kjer je bilo največ žrtev nemškega napada na partijsko šolo. Vir: Erika Jazbar

Za napad na partijsko šolo je bila kriva malomarnost pokrajinskega komiteja

Ko je 27. februarja 1944 zasedal Centralni komite KPS, sta Kardelj in Leskošek ocenila, da je bila za napad na partijsko šolo kriva malomarnost pokrajinskega komiteja in da šola ne bi smela iti v Cerkno, temveč v »hosto«. Tako je napisal tudi zgodovinar Boris Mlakar v doslej najpopolnejši knjigi o tem dogajanju, v monografiji Tragedija v Cerknem, ki je izšla leta 2000 pri Goriški Mohorjevi družbi v Gorici in v kateri je podrobno in z dokumenti rekonstruiral dinamike pred napadom na partijsko šolo in po njem ter umore, ki so sledili. Dokumente sem povzel po njegovi knjigi.

Spomenik na griču Brdce nad vasjo Cerkno, kjer je bilo največ žrtev nemškega napada na partijsko šolo. Foto: Erika Jazbar

Lažnivi napis na »spomeniku« na Brdcah

Boris Mlakar si je sicer že v Enciklopediji Slovenije leta 1993 upal zapisati, da so bili »talci« nedolžni, pa čeprav se je v Cerknem na vsaki komemoraciji umrlih tečajnikov še naprej govorilo, da so bili krivi domači izdajalci. Tudi na spomeniku na hribčku Brdce, ki so ga postavili leta 1957 na kraju, kjer jih je bilo ubitih največ, je pod 47 imeni pomorjenih napisano, da so bili ubiti »žrtve belogardističnega izdajstva in nemškofašističnega napada«. Napis so sicer po novem odklesali, a je še viden.

Spomenik na griču Brdce nad Cerknim v spomin na žrtve nemškega napada. Na njem so napisali laž, da je šlo za žrtve »belogardističnega izdajstva«, stanje 18. 10. 2013. Foto: Ivo Žajdela

Spomenik na griču Brdce nad Cerknim v spomin na žrtve nemškega napada. Na njem so zbrisali laž, da je šlo za žrtve »belogardističnega izdajstva«. Vir: Erika Jazbar

Kdo so bili vosovski morilci v Cerknem?

Leta tečejo in prinesejo različne zgodbe. Nekateri, ki so kaj vedeli, so se s časom počutili krive in so kaj priznali, drugi so se preprosto zagovorili, nekateri pa so tudi sami kaj povedali. Težko je vse obdržati in skriti, vedno pridejo zadeve na dan in tako se je sestavil tudi ta seznam. Meni poznani rablji, ki so ubili 14 talcev na Lajšah in mojega očeta ranili, so bili vsi člani Varnostnoobveščevalne službe (VOS), ki se je kasneje preimenovala v OZNO, kar je bila tajna policija.

Da naštejem njihova imena: Stane Svetičič iz Šebrelj, Oglarjev Martin, Karlučijo, Jože Tavčar - Čendov, Vinko Peternelj iz Novakov - Topolino, Janko Kenda iz Novakov, Peter Stravs - Tišlerjev, Tine Magajna - Tinačev v Čelu - ta garejn, Franci Sedej - Troštav, Andrejnev Lojze iz Orehovske grape, na začetku tudi sosed Milan Luhajner.

Pod spomenikom na griču Brdce plošča na kozolcu spominja na kraj smrti Solkanke Milojke Štrukelj. Vir: Erika Jazbar

Kaj mi je povedal Oglarjev Martin?

Za Tineta Magajno sem zvedel, da je bil v skupini, šele pred nekaj leti, ko je Oglarjev Martin prišel na obisk iz ZDA. Verjetno ga je pekla vest, ker me je poiskal in mi začel razlagati, da na Lajšah njega ni bilo, da je bil na bolniški, ker so ga njegovi ranili, ko jim je v Šebreljah utekel »talec«. Pognali so se za njim. Ker so bili pijani, so streljali vsevprek, naposled ga je ranil Stane Svetičič. Mogoče bi še kaj od njega zvedel, a sem bil tako razjarjen, da bi ga najraje pretepel. Takrat sem se tudi spomnil, kako mi je po vojni ukradel francoski ključ in kako je njegova mama po neki hajki, še preden smo prišli domov, že prodajala naš mošt. Dober je bil kot vino, ker smo ga hranili v sodu za vermut. To so nam povedali sosedje, ki so večkrat šli na kozarec. Z nami je lahko vsak delal, kar je hotel, pa ni bil nikoli kaznovan.

Pomislil sem, da je prav on vodil mojega očeta do brezna

Bilo je nekoč okoli pusta, ko se mi je približal Andrejnev Lojze in mi začel praviti, da je bilo ubitih v resnici 88 in da se jih je rešilo 11. Ko sem ga spraševal, kako to on sploh ve, mi je odgovoril, da si moral pač znati streljati. S takimi in drugimi izgovori so se izmotavali in se za svoje početje verjetno bolj sami sebe tolažili. Pomislil sem tudi, da mi je to govoril, ker je morda prav on vodil mojega očeta do brezna.

Kažipot do Lajš. Vir: Erika Jazbar

Maks Štucin je od mame zahteval, naj mu izroči očetovo kučmo in usnjene rokavice

Po umorih na Lajšah smo postali še večja tarča. Doživeli smo več preiskav, a petih kotičkov partizani niso nikoli odkrili, treh od teh niti Nemci, pa čeprav so bili sami v hiši 10 dni.

Nekega dne smo zaslišali strumne korake in je vstopil sosed Maks Štucin. Boljše je bil uniformiran kot današnji oficirji, pa mu je mama rekla, da je kot kak petelin: »Še pero v riti ti manjka!« Bilo je zelo nevarno izrečeno, a posledic ni bilo. Mogoče so le pomagali dopisi in pritožbe, ki so jih dobivali od višjih funkcionarjev, da se tako ne dela. Maks je od mame zahteval, naj mu izroči očetovo kučmo in usnjene rokavice, dodal je, da jih lastnik ne bo več potreboval. Je bila to pretveza, da bi videl, če se bo zagovorila, ali je bil tako gotov, da ga bodo našli?

Na Lajšah vodi od kapele do lesenega križa križev pot, pod njim steza pelje do brezna. Vir: Erika Jazbar

Stalno smo bili na preizkušnji, z odgovori pa smo bili vedno pripravljeni

Oče je bil, kot rečeno, v Gorici. Ob mraku je večkrat hodil kam na obisk, ko pa je nekega večera opazil, da sta se možakarja pred njim skrila, se je takoj vrnil domov in ni več hodil ven.

Ko je zmanjkal kak material za partizane, je naša hišna pomočnica Cilka dobila od terenca dovoljenje, da ga je hodila iskat v Gorico. Pa ga je prepričala, da je dovolilnico uredil tudi za mojo sestro Gabrijelo - Jelo. Tako sta se skupaj odpravili na pot in v Gorici se je Jela lahko srečala z očetom. Srečno sta se vrnili v Cerkno, prinesli pisarniški material, sol, sladkor, vžigalice, kvas.

Naslednjega dne je terenec ustavil Jelo in jo vprašal: »No, kaj je rekel oče?« Ona pa mu je odgovorila: »Pa kaj me sprašujete, saj ste ga vi ustrelili!« Ni se izdala. Stalno smo bili na preizkušnji, z odgovori pa smo bili vedno pripravljeni, saj se je večkrat zgodilo, da so skušali kaj zvedeti ravno od otrok.

Komunistično brezno smrti na Lajšah 26. junija 2010. Foto: Ivo Žajdela

Partizani so na račun »talcev« z Lajš doživljali opomine širom po Primorski

Po opominih, ki so prišli v Cerkno, sem se čudil, da je tudi Kardelj ukazal, naj prekinejo z likvidacijami, ko pa je bil on tisti, ki je trdil, da je treba likvidirati trgovce in kulake, pa tudi njihove sinove. Ali je na to že pozabil? Se je mogoče spremenil? Se je skušal ven izvleči?

Partizani so na račun »talcev« z Lajš doživljali opomine širom po Primorski, naleteli so tudi na zaprta vrata, kritike so letele predvsem zaradi ustreljenih kaplanov. Komunisti v Cerknem so zato začeli širiti laži, da bi med ljudmi omilili negodovanje in bolečino. Po tiho so šepetali, ko so bili tudi drugi navzoči, da je zgledalo bolj resnično. Pravili so, da sta kaplana zajtrkovala pri Kacinu, ki je bila kmetija blizu Kladja, drugič so pravili, da so nekje drugje videli Kavčiča, pa tudi da so kaplana videli v Grepišah, nato v Jagrščah, pa v Šebreljah in nato vedno bolj proti jugu. Naposled so rekli, da so Kavčiča videli v Italiji.

Koprski škof Metod Pirih 30. junija 2012 pri breznu na Lajšah. Foto: Ivo Žajdela

»Ta fulk sej tam u mej navadu logat, pa vječnu bo logau!«

Pri širjenju laži so bili uspešni, glas se je učinkovito razširil. Navadni ljudje si niso upali govoriti, osporavati ali širiti drugačne vesti. Marsikdo je tako pomislil, da so govorice morda le resnične, saj so opravili tudi preiskave na več krajih. Naša mama pa jim ni verjela in nam je ponavljala, da je vse to laž.

Vedno bolj drži, kar je ob vsaki taki zgodbi soseda Franca pravila že med vojno: »Ta fulk sej tam u mej navadu logat, pa vječnu bo logau!« (Ti ljudje so se v gozdu naučili lagati in bodo večno lagali.) To je veljalo za tiste, ki so hitro spreminjali barvo.

Nadaljevanje v: Jožef Bavcon, napad na Cerkno, Lajše, partizani 1944, Erika Jazbar [4]

1/17