Nadaljevanje iz: Jožef Bavcon, napad na Cerkno, Lajše, partizani 1944, Erika Jazbar [3]

Po vojni je bila družina pod stalnim nadzorom, oče večkrat zaprt in ob službo, otrokom ni bilo dano, da bi študirali. Še posebej zahtevno je bilo vsako leto v začetku februarja, ob obletnici ubijanja na Lajšah, saj je bil Pepi Bavcon nezaželena priča umorov, ki so jih zakrivili, in živ spomin na ubijanje nedolžnih.

Preganjanje se je nadaljevalo vse do Pepijeve smrti, družina pa je dejansko zadihala le z demokratizacijo Slovenije. Lajše so takrat postale tudi simbolni kraj, ki so ga na Primorskem evidentirali za spominsko slovesnost v spomin na ljudi na primorskem, ki so jih uničili komunisti. Pri breznu so postavili obeležje in spominske plošče, na travniku kapelo in križev pot. Brezno, v katerem je bilo nasutega veliko materiala, so pregledali, v njem trupel niso našli. Morilci, za katere se je v Cerknem vedelo, kdo so, pa so tudi v času samostojne Slovenije nemoteno živeli do svoje naravne smrti.

Razglednica s pogledom na Cerkno leta 1940, ki jo je izdal Pepi Bavcon.

Aprila 1945 je bilo v zadnji nemški ofenzivi na našem območju več vpadov Nemcev

Bližal se je konec vojne. Konec marca in aprila 1945 je bilo v zadnji nemški ofenzivi na našem območju več vpadov Nemcev. Vedelo se je, da gre vojna h koncu, skupina Nemcev je bila nastanjena tudi pri nas doma. Mama je prisluškovala njihovim pogovorom, ker je razumela nemški jezik, a se ni nikoli spravila z njimi v pogovor, ker je le tako lahko kaj več zvedela.

Ko so odšli, je povedala, kaj so se pogovarjali. Gledali so slike svojih družin in zmajevali z glavami, se spraševali, ali jih bodo še kdaj objeli. Eden med njimi je pravil: »Moj kraj so že zavzeli Rusi, kaj se je z njimi zgodilo?« Drugi mu je odgovarjal: »Saj veš, kaj si ti počel z Rusi, oni so verjetno delali še slabše z nami, ker so barbari.« Na zemljevidu so risali krog, ki se je naglo krčil. Mama je vsemu temu sledila in jih imela stalno na očeh. Tolažila nas je in nam povedala vse, kar ji je uspelo slišati in razumeti ob njihovih zaupnih pogovorih. Vaščani iz Polic so pravili, da so bili Nemci pri njih zadnjič v mesecu marcu, drugi so znali povedati, da so tu pa tam zapustili kakšno postojanko, konec aprila so v Idriji posamezne enote zapustile položaje. Vsake take informacije smo bili veseli.

Pogled na Cerkno danes. Vir: Erika Jazbar

6. maja 1945 so partizani ugrabili še 15 Cerkljanov

Idrija je bila osvobojena 6. maja, tisti dan je bila v Cerknem večja akcija partizanov proti domačinom, po vasi so bile aretacije, ljudi so zapirali pri sosedu Lahajnarju - Ruošpu in jih nato z močno stražo odgnali peš v Idrijo. Med aretiranimi je bila tudi moja sestra Gizela, stara je bila 15 let. Med odgnanimi je bila najmlajša, ob njej je bila tudi moja mama, nekaj drugih so prignali tudi od drugod. Aretiranih je bilo več kot 15 Cerkljanov, med njimi so bili tudi Ančka Bevk - Koblarjeva, soseda Neža Sedej, Janez Mežgav - Šipov, Tone Obid - Strehar, Franc Kobal - Hramšar, čipkarska učiteljica Antonija Paa iz Idrije. Slednja je prišla v Cerkno leta 1922 poučevat klekljanje, njen mož je bil gozdni čuvaj, ubili so ga divji lovci še med prvo svetovno vojno. V Cerkno je prišla s hčerko Pavlo, ki je bila nato učiteljica in so jo ustrelili na Lajšah 3. februarja 1944. Ker ni imela več nikogar, je javno govorila proti rabljem, kar ji je bilo usodno. Po aretaciji so jo skupaj z ostalimi zaprli v idrijski grad, 10. maja 1945 pa so jo na poti proti Vojskemu umorili. Tega dne so ustrelili tudi Franca Zlatopera iz Modrej.

V sredo, 9. maja 1945, se je slišalo pritrkavanje iz zvonika, na ulici pa je bilo veselo razpoloženje. Z drugo sestro, Gabrijelo - Jelo, sva šla gledat, kaj se dogaja, povedali so nama, da je konec vojne. Usedla sva se na stopnice pred hišo in jokala, sama sva bila, sestra je bila stara 12 let, jaz 11. Taki so moji spomini na osvoboditev.

Sveti Anton nad Idrijo, kamor so Cerkljani romali leta 1945. Vir: Erika Jazbar

Z duhovnikom Ljubom Marcem 2. julija 1945 na romanje v Idrijo

Sin Jožef Bavcon: Ko bi ne bilo naše hišne pomočnice Cilke - Škvartinove, ne bi preživela. Bila je tudi zelo iznajdljiva. V tistih težkih povojnih dneh je šla do duhovnika Ljuba Marca, ki je bil kot novomašnik poslan v Cerkno po umoru dveh kaplanov in je tu ostal do avgusta 1945, ter ga spomnila, da so pred vojno domačini romali iz Cerknega v Idrijo za zahvalo k maši v cerkev sv. Antona, maševal pa je cerkljanski duhovnik. Rekla mu je, da bi bilo dobro, če bi navado obudili. Vedela je namreč, da kjerkoli mašuje župnik, ga spremlja tudi naš zbor. In tako se je zgodilo, da smo se 2. julija 1945 odpravili peš v Idrijo, kar znese 20 kilometrov. Skoraj vso pot je deževalo.

Avtor je ob romanju k sv. Antonu v Idriji lahko obiskal mamo, ki je bila zaprta v idrijskem gradu. Vir: Erika Jazbar

Na stopnicah sva zagledala stražarja Vinka Peternelja - Šarkova iz Novakov

Mašo pa je organizirala zato, ker sta bili moja sestra in mama s cerkljansko skupino v zaporu v idrijskem gradu. Cilka je bila dogovorjena s sestrično Pavlo Močnik, sestro duhovnika Franca Močnika, ki je živela v Idriji. Pri njih smo prenočili in bili na hrani. Naslednjega dne naju je Pavla spremljala in nama pokazala pot do gradu, ni pa naju tja pospremila, ker so bili tudi oni pod kontrolo zaradi brata duhovnika.

S sestro sva prišla do gradu. Na stopnicah sva zagledala stražarja Vinka Peternelja - Šarkova iz Novakov, klicali smo ga Topolino. Bil je član strelske skupine, ki je na Lajšah ustrelila 15 »talcev«. Naju je takoj prepoznal, mamo je za pet minut pustil ven, sestre pa ni hotel.

Dokument, ki ga je pripravila OZNA ob izpustitvi Pepija Bavcona iz zapora 5. septembra 1946. Vir: družina Bavcon

Po vojni so jih veliko zaprli

Mama je nama dala napotke: naj greva do učitelja Viktorja Jereba in ga prosiva, da nama napiše prošnjo, ki jo nato neseva na občino županu Gabrijelu Peternelju - Tišlerčku. Ko sva tako storila in županu izročila prošnjo, v kateri sva prosila za izpustitev mame in sestre, jo je prebral, zaničljivo pogledal, odprl predal in vrgel list vanj. Odšla sva z dolgim nosom.

Pa so se le začeli vračati iz zapora. Moja krstna botra Kristina Tušar, žena Makucovega Franca, klicali smo jo Rus – Rus, ker je rada to ponavljala, je srečala Cvetka Sedeja in mu rekla, da bo mama kmalu prišla iz zapora, ker je bila po pomoti aretirana. Odgnati bi namreč morali Franco Oblak - Nžigučevo, pa se je že drugič rešila, ker je ni bilo doma. Čez teden dni se je Neža Sedej res vrnila domov, od nje smo tako zvedeli, kako je z ostalimi aretiranimi. Veliko jih je bilo zaprtih, med njimi tudi g. Munih s Šentviške Gore in Marica Kragelj, sestra duhovnika Jožka Kraglja.

Na kmetiji Želinc je bila avtorjeva mama na prisilnem delu.

Mama je kot sužnja morala kuhati in prati drugim sužnjem na kmetiji Želinc

Zaporniki iz Cerknega so se k svojim družinam vrnili po dobrih treh mesecih, naše mame pa še vedno ni bilo domov. Kasneje smo zvedeli, da so jo že v Idriji dali na prisilno delo, nakar so jo poslali na kmetijo Želinc, kjer je kuhala in prala stražarjem, ki so bili zadolženi za četo nemških ujetnikov, ki so gradili most na Želinu. Ob odprtju tega mostu sva s cerkljanskim dekanom Ivanom Mozetičem prva zakorakala po njem, on ga je blagoslovil, jaz sem mu ministriral. Bil je prvi po vojni zgrajeni most in še »žegnan«, pri naslednjih takih slovesnostih se duhovniki niso smeli več udeležiti odprtja, zavladal je komunizem.

Kmetija Želinc danes.

Možakar, ki mi je dajal vtis, da bi mi rad kaj povedal

Pa se je zgodilo, da sem neko nedeljsko jutro stal na stopnicah pred hišo in gledal ljudi, ki so hodili k maši. Med njimi je bil tudi star možakar, ki mi je dajal vtis, da bi mi rad kaj povedal, a je šel naprej. Stopil sem do Cilke in ji to povedal, kot tudi da je mož menda nekje s Straže, da je urejen, z malo brade, podoben upokojenemu profesorju. Takoj je razumela, da je to kmet pri Želincu. Naročila mi je, naj ostanem na stopnicah in naj pazim, ko bo šel od maše. Ko se bo približal, naj hodim počasi pred njim, da me bo videl. Pri Štefku je imel kolo, naj grem malenkost naprej od hiše in naj se skrijem k plotu. Naredil sem vse, kot je naročila.

Pepi Bavcon italijanski vojak leta 1922 (vojak na desni). Vir: družina Bavcon

Franci Sedej - Troštav, ki je bil med rablji na Lajšah, je gnal Nemca na Želinc

Ko je prišel s kolesom na cesto, sem se mu pokazal, peš se mi je približal in mi rekel: »Dobro poslušaj, fant! Tvoja mama je pri nas. Govoriti moram hitro, da naju kdo ne opazi. Spustil bom listič na tla, na njem sem narisal malo zemljevida, da boš lahko prišel do nas in da te ne bo nihče opazil. Si razumel? Listič takoj s čevljem pokrij, ne smeš ga pobrati, dokler ne odidem. Narisano je, kje boš prečkal Cerknico, postavil ti bom par kamnov in desko. Ko bom odšel, se delaj, kot da si vežeš čevelj, takrat poberi list, pa takoj v žep z njim.«

Naslednjega dne sva se s Cilko peljala v mlin v Laznice, samo zato da bi mi pokazala pot, po kateri bi se naslednjega dne sam peljal s kolesom. Ko sva prišla do hiše, sva se ustavila, preden sva odložila žito. Takrat sva videla, da je Franci Sedej - Troštav, ki je bil med rablji na Lajšah, gnal Nemca na Želinc. Gledala sva za njim in videla, kako se je Nemec naglo obrnil, ga sunil in se z njim ruval pod potjo. Ušel mu je, a so ga naslednji dan že ulovili.

Jožef Bavcon v Cerknem leta 1976 z bratom Mariem, ki je živel v Gorici. Vir: družina Bavcon

Tako svobodo sem doživljal pri 11 letih, da imam še danes vse pred očmi

V torek po tisti nedelji sem šel s kolesom proti Želincu, upošteval sem vsa navodila: kolo sem skril v trnje pod cesto, spustil sem se do vode in zagledal desko. Prečkal sem Cerknico, šel po začrtani poti in prišel v kuhinjo, da me noben stražar ni opazil. Zaslišal sem vpitje pred hlevom, pogledal sem skozi okno in videl, kako je pobegli nemški jetnik prišel ven ves okrvavljen. Gospodar Franc Jeram je prišel iz hleva, skozi line je opazoval, da je bila živina v koritu in jaslih, prosil jih je, naj že nehajo z mučenjem.

Zelo sem mu bil hvaležen, ker sem s skico lahko prišel do njih. Gospodinja Franca mi je hitro postregla z jedačo, ker je videla, kako sem bil prestrašen po tistem, kar sem videl skozi okno. Tako svobodo sem doživljal pri 11 letih, da imam še danes vse pred očmi.

Jožef Bavcon v Cerknem leta 1976 z bratom Mariem, ki je živel v Gorici. Vir: družina Bavcon

Za nas ni bilo svobode, še vedno smo bili zaznamovani in zatirani

Šele po petih mesecih in pol se je mama vrnila domov. Svoboda se je nadaljevala, za nas pa je ni bilo, še vedno smo bili zaznamovani in zatirani. Naj povem, da nobeden od nas otrok ni mogel naprej s šolanjem, vsi trije smo ostali osnovnošolci.

Mama nam je povedala, da je bil med ujetniki na Želincu tudi mož Stanke Štravs. Bil pa je kmalu izpuščen, ni garal tako kot ostali, povedala je, da sta večkrat govorila. Jernej Štravs je imel generala v sorodstvu, tako da so zanj hitro uredili. Štravs je bil na fašističnih shodih, imenovali so jih adunate, celo zastavonoša, po osvoboditvi pa zanj ni bilo nobene ovire, še manj med vojno, ko so bili umori. Bil je, kot rečeno, zasiguran za katerokoli zmago, ker je imel tri hčerke, vsaka pa je imela za moža eno stran – Nemca, Italijana, partizanskega generala, pa še denar je imel na banki v Švici. Sin je poročil njihovo vajenko v trgovini, ta pa je bila prvoborka v partizanih. On pa zastavonoša!

Na kmetiji Želinc je bila avtorjeva mama na prisilnem delu. Vir: Erika Jazbar

Na kmetiji pri Želincu imajo danes kmečki turizem – Kmetijo Želinc

Spominjam se ga, kako je pri shodih uniformiran korakal na čelu, nosil trikoloro čez ramo, fašistično uniformo, širok usnjen pas z nastavkom za zastavo, da jo je lahko z eno roko držal. Taki shodi so bili pogosti, obvezni pa ob sobotah. Moj oče pa, ki ni bil vpisan v stranko, je bil tem veljakom v napoto.

Na kmetiji pri Želincu, kjer je bila mama na prisilnem delu več kot dva meseca, se včasih ustavim, da malo pokramljam s staro gospodinjo Franco Jeram Lapanje, njena hčerka je poročena Brus, danes imajo kmečki turizem – Kmetijo Želinc. Tam sem praznoval svojo 70-letnico, slavje so mi organizirali potomci, za 75-letnico pa sem jih jaz povabil. Bili smo vsi navzoči, še povečali smo se za dve deklici.

Jožef Bavcon, oko je izgubil med padcem v brezno leta 1944. Vir: družina Bavcon

Očeta so komunisti aretirali 10. maja 1945 ponoči v Gorici

Vojne je bilo konec. Očeta so, kot rečeno, 10. maja 1945 ponoči aretirali v Gorici. Po stricu Gabrijelu Tavšu smo zvedeli, da je zaprt na Miklošičevi v Ljubljani. Ko nas je stric obiskal pred zimo, mu je mama dala odejo za očeta. Nismo bili prepričani, da jo bo dobil, kasneje nam je povedal, da jo je dobil in jo podaril sojetniku, ko so ga izpustili. Iz zapora so jih vodili tudi na delo h kakšnemu veljaku, žagali so in spravljali drva. Zelo dobra zveza v času zapora nam je bil Ciril Tušar. Zredil se je v glavnem pri nas, bil pa je šofer Lidije Šentjurc in Vide Tomšič. Spominjam se ga, ko je privozil v Cerkno z »bujkom«, tudi jaz sem se peljal v njem.

Konec v: Jožef Bavcon, napad na Cerkno, Lajše, partizani 1944, Erika Jazbar [5]

1/10