Nadaljevanje iz: Jožef Bavcon, napad na Cerkno, Lajše, partizani 1944, Erika Jazbar [4]

Očeta je Udba izpustila šele 5. septembra 1946

Dne 5. septembra 1946 je bil oče v Ljubljani izpuščen, še isti večer sta prišli iz Gorice teta Pavla in očetova mama. Vprašali smo ju, kako sta zvedeli, da se oče vrača, pa sta povedali, da jima je Štefanija karte šlogala. Rekla jima je: »Pojdita na pot, Pepi je doma.« Takoj sta se odpravili v Cerkno in oče je bil res doma. Pred izpustom je moral oče podpisati, da se bo družil z njimi in da ne bo nobenemu nič povedal, grozili so mu, da se bo sicer spet znašel pri njih.

Maks Štucin je ves čas držal sklonjeno glavo, ni si ga upal pogledati v obraz

Naslednji dan sva z očetom stala pred hišo, prišel je mimo Maks Štucin, ki je bil med vojno glavni terenec. Pozdravila sta se in zelo dolgo govorila. Od daleč sem ju opazoval in videl, kako je Štucin ves čas držal sklonjeno glavo, ni si ga upal pogledati v obraz. Jaz bi mu eno primazal, oče si ni upal, ker je bil Maks takrat še vedno na visoki nogi.

Avtor pričevanja Jožef Bavcon. Vir: Erika Jazbar

Župan Gabrijel Peternelj in terenec Maks Štucin sta naročila, da je treba očeta nadzirati

Čez nekaj dni je prišel na obisk poveljnik zaščite Polde Černilogar. Povedal nam je, da sta ga obiskala župan Gabrijel Peternelj in terenec Maks Štucin in mu naročila, da mora našega očeta nadzirati. Menda jima je odgovoril: »Kaj ga bom nadziral, saj ga je višja oblast izpustila!« Preveč si je drznil s tem odgovorom, bil je ob službo, pa čeprav je bil dober borec.

Tako smo bili spet vsi doma, a pot je bila trnjeva. Rad bi se zahvalil naši pomočnici Cilki, ki je z nami kljubovala in držala vse pokonci. Kljub pritiskom in grožnjam ni nikoli klonila, vsem sosedom je pomagala pri delu. Marsikdo je imel posledice, če je z nami govoril, tako smo bili zapisani in stalno nadzorovani, tudi po vojni.

Nobeden v vasi ni imel tako visokih obveznih oddaj kot mi

Upravnik podjetja Obnova Feliks Slabe, ki je bil doma s Cerkljanskega Vrha in glavni pri obnovi, je prišel k nam in očetu ponudil službo v računovodstvu, da smo vsaj malo zadihali. Po vojni so bili zelo visoki davki in obvezne oddaje, da si od rate do rate (od dajatve do dajatve) komaj kaj spravil skupaj. A nobeden v vasi ni imel tako visokih obveznih oddaj kot mi.

Bila je slaba letina krompirja, a ni nič pomagalo, 1.200 kg ga je bilo treba oddati, vsega pridelanega pa je bilo za 1.320 kg. V obvezni oddaji je bil plačan po 2 dinarja za kilogram, kar ga je ostalo, smo ga prešteli in razdelili, koliko na dan ga je lahko šlo v lonec. Za seme za naslednje leto smo vsega kupili na Šentviški Gori in ga plačali po 8 din za kg.

Rokopis Jožefa Bavcona s pričevanjem o očetovi življenjski zgodbi.

Očeta so stalno ustrahovali za vogalom v temi

Očeta so stalno ustrahovali za vogalom v temi, da nikoli ni videl v obraz človeka, ki mu je grozil. Javljati se je moral ponoči ob različnih urah. Bil je stalno pod pritiskom, ker so se bali, da bi kaj povedal, da bi resnica prišla na dan.

Ko se je bližala kaka večja proslava, ki so jo organizirali na občinski ravni, sem že prej vedel, ker sem bil član pevskega zbora, tako da sem ga opozoril, kaj bo sledilo: teden prej mu bodo začeli groziti, ponavljalo se bo vsak večer.

Lokalna oblast ga je zaprla za dva meseca v grad v Idriji

Ko se je v službi spremenilo vodstvo, so mu dali odpoved, lokalne oblasti so ga zaprle za dva meseca v grad v Idriji. Vprašali smo v Ljubljano, zakaj, pa so nam odgovorili, da o tem nič ne vedo, češ da je to lokalna zadeva. S tem odgovorom je šla mama k županu, ki je bil sorodnik, a se je tudi on izgovarjal in kazal na Idrijo. Vedeli smo le, kdaj so ga odgnali, a ne za koliko časa.

Ko je prišel iz zapora, je šel spet v službo. Odpustiti ga niso mogli, ker ni naredil nobene napake in je v pravilniku pisalo, da to lahko naredijo le, če ga tri mesece ni v službo. To pa je zvedel šele kasneje.

Očeta so ponovno zaprli, tokrat za »potrebne« tri mesece

Naslednje leto, bilo je leta 1950, so ga zaprli za tri mesece in takrat je izgubil službo. Zgovorno je tudi, kako sem izvedel za očetovo izpustitev. Bližal se je 1. maj, mizarnica, ki je delovala v okviru podjetja Obnova, kjer je bil oče v službi, je izdelala sedeže za kinodvorano. Stal sem pri vratih kina in opazoval, gledalci so se vrstili. Na ogled je prišel tudi naš dobri sosed fašist, ki je medtem postal najboljši komunist, in mi rekel, da je oče prišel domov. Odgovoril sem mu, da ga nisem videl, pa mi je rekel, naj grem pogledat, in če ga še ni, bo pa kmalu prišel. Šel sem domov, povedal mami, ki je rekla, da on že ve. In res, čez pol ure se je oče pripeljal s kolesom, ki mu ga je posodil dober človek. Naslednji dan sem odpeljal izposojeno kolo nazaj.

Rokopis Jožefa Bavcona s pričevanjem o očetovi življenjski zgodbi.

Režim je uničil toliko ljudi in povzročal tak strah, da so vsi samo kimali

Po šestdesetem letu je oče začel iskati pot, da bi dosegel invalidnino, prošnjo je poslal celo v Titov kabinet. Ko so to zvedeli na »okraju«, so postopek takoj ustavili in prošnjo zavrnili.

Ob komemoracijah za 47 ubitih v napadu na partijsko šolo je vsako leto prihajal v Cerkno kak funkcionar, ki je med vojno deloval pri nas. Prišel je tudi takratni vodja partijske šole Ivan Bratko, ki sem mu tistega usodnega dne rešil življenje. Tudi Bratko je v svojem pisanju o ubitih »talcih« natrosil veliko laži. Bili so pod drobnogledom, vsak si je reševal kožo. Po hajki pa se mi je zahvalil, tudi po vojni je še prihajal in vsakokrat omenil, da smo ga rešili smrti.

Bili so taki časi. Če je vplivnež nekaj povedal, je bilo najbolje, da so vsi potrdili. Režim je uničil toliko ljudi in povzročal tak strah, da so vsi samo kimali. Tudi danes ni bistveno drugače, vsak, ki ga sprejmejo v krog, mora trobiti v isti rog.

Bili so hujši kot fašisti in nacisti

Župan in Bratko sta prišla na obisk k očetu, oče ga je spraševal glede invalidnine in mu povedal, da so mu prošnjo odbili. Pa je Bratko obljubil, da se bo pozanimal, in je zadevo rešil v treh mesecih. Oče si je tako malo opomogel, saj smo bili v hudi stiski.

Pa je krajevno vodstvo komiteja to zvedelo in mu spet vzelo pokojnino. Župan ni mogel nič posredovati in spet je šlo vse po vodi. Oblasti so zahtevale ves denar nazaj. Ker je oče že plačal nekaj dolgov, mu je moral denar posoditi brat iz Gorice.

Tako moč so imeli še po vojni ti cerkljanski likvidatorji, niso hoteli popustiti! In se še najde kdo, ki zagovarja režim. Če pomislim, so bili hujši kot fašisti in nacisti, ti so bili namreč tujci, komunisti pa so bili naši ljudje, kar je še večja sramota.

Brezno na Lajšah leta 2007. Foto: Ivo Žajdela

Grozili so mu zato, ker so se bali, da bi resnica o Lajšah prišla na dan

Pritiski in grožnje so se za časa komunizma, kot rečeno, ves čas nadaljevali. Kot sem že omenil, je bil po ukazu krajevnih veljakov oče zaprt v Idriji enkrat dva meseca, naslednje leto pa tri mesece. Grozili so mu iz ure v uro, v glavnem ponoči, kar se je nadaljevalo tudi kasneje, ko je bil doma. Pravi čudež je bil, če se je kak mesec moral javiti samo parkrat. Vse grožnje pa so bile zato, ker so se bali, da bi resnica o Lajšah prišla na dan.

Spominjam se dneva, ko sva iz Mastanije pripeljala seno s polja. Z volom sem zapeljal voz do kozolca, ga tam razložil, na njem je ostala samo še sveže nakošena trava. Za našim vrtom se je tik ob kozolcu nekdo sprehajal, oče ga je opazil in rekel: »Pa ne, da bi mene čakal?« Odgovoril sem mu, da ne bo šel nikamor. Vola sem razpregel in ga nagnal domov, očeta sem na vozu s travo pokril in ga vzvratno zapeljal s kozolca, tako da je ustrahovalec moral odskočiti, da ga ne bi povozil. Zadovoljen sem bil, da sem mu vsaj malo posvetil.

Temeljni kamen kapelice na Lajšah je postavil koprski škof Metod Pirih. Vir: Anton Pust, Lajše, kraj trpljenja in molitve

Moral se je javljati vsak večer, ker sem z vozom prestrašil ustrahovalca

Naslednjega dne je oče prejel pismo, po datumu sodeč je pošta kasnila, kmalu je sledilo novo grozilno pismo. Ukazali so mu, da se mora tisti in ves naslednji teden javljati vsak večer, zato ker sem z vozom prestrašil ustrahovalca. Tako je čas tekel, na dnevnem redu pa vsak dan polena pod noge.

Leta 1954 sem moral na služenje vojaškega roka. Na vojnem odseku v Tolminu so me ponoči poklicali in mi izročili dokumente za vse, rekli so, da sem najbolj zanesljiv, v resnici pa ni bilo tako. Z vlakom smo odpotovali, že prvi dan so mi določili osebnega varuha, dobrega tovariša Steva Hinića, ki je bil nečak Jovanke Broz. Ko se je vrnil iz pisarne komande Kontraobveščevalne službe (KOS), mi je takoj vse povedal, tudi o lastnostih, ki so jih o meni napisali dobri sosedje.

Spominska slovesnost na Lajšah leta 2004. Foto: Ivo Žajdela

Govoriti ni upal z nikomer, da bi se vsaj malo razbremenil

Oče je z veliko muko doživljal obletnice tistega strašnega 3. februarja 1944. Okoli svečnice je od samega premlevanja in podoživljanja pogosto zbolel, govoriti si ni upal z nikomer, da bi se vsaj malo razbremenil. Okoli obletnice je pogosto imel hude živčne napade, podobne epilepsiji, enkrat smo ga morali iz Mastanije nositi. Tako mi je naročila medicinska sestra, redovnica Jennifer, da ga ne smemo peljati, ampak nesti, dala mi je tudi nosila. Naročila je: »Enake velikosti nosači, lepo v korak, na nosilih privezan in v pesti mora imeti železo.« Tako smo storili, ga prinesli domov in ga rešili. Prišel je vaški zdravnik in ga punktiral iz hrbtenice. Bral je, da tako delajo v Ameriki, in je prvi preizkus opravil ravno na očetu. Dva dni ga je držal pri življenju z injekcijami, ko se je na dan ponedeljka prebudil, je vprašal, da zakaj ne gremo k maši. Zaradi teh napadov, in da ga ne bi vznemirjali, ga o begu iz brezna nismo nikoli spraševali. Če smo kaj zvedeli, je bilo zato, ker se je včasih sam razgovoril.

Anton Pust, Lajše, kraj trpljenja in molitve, 2004.

Usnjati površnik, ki ga je nosil, ko so ga odpeljali od doma na streljanje

Če je obletnica minila brez napadov, je tiste dni zelo rad oblekel usnjati površnik, ki ga je nosil, ko je bil odpeljan od doma na streljanje, in je bil dokaz njegovega bega iz brezna, verjetno je tudi malo ublažil udarce ob padcu v brezno. Z njim se je ob obletnicah sprehodil po vasi, nič ni rekel, ker se je bal, le marsikomu je že samo s tem dejanjem vsaj malo zagrenil dan. Pogosto je pri nas sedel na peči in nekaj momljal, včasih dodal, da bo o tem še pisala zgodovina in da če bi vedel, kaj se bo zgodilo, bi jih sredi Cerkna vse pometal po tleh, saj je bil dovolj velik. Svaril nas je tudi pred tem ali onim.

Mamo je trikrat zadela kap. Prvič leta 1968, takrat si je še opomogla, naslednje leto pa je bilo usodno in je potem sedem let ležala v postelji. Zanjo sva skrbela v glavnem z ženo. Oče jo je preživel, umrl je v 83. letu starosti v bolnišnici zaradi padca v kopalnici in posledičnega zloma kolka.

Maša ob obletnici zločina na Lajšah februarja 2024. Foto: Jože Bavcon

Grozni čas, ko so v Cerknem vladali domači veljaki

Če pogledam nazaj v ta grozni čas, ko so v Cerknem vladali domači veljaki trgovci, razumem, zakaj jim je bil oče v napoto in zakaj so ga imeli za tujca. Ampak usoda je poskrbela zanje. Pri terencu Maksu Štucinu je edini sin umrl v vojni. Njegova hiša je prešla v tuje roke. Ko je še zanj prišla zadnja ura, je bil pri njem sosed. Srečal je duhovnika in mu zagrozil, da bo odrezal vrv, če bo zvonil za Maksa. Pogreba se je udeležila le peščica sorodnikov, ni bilo godbe, niti petja ali duhovnika. Zgodilo pa se je, da je bila sobota, vsako soboto pa je zvonilo za nedeljo in zvonilo je ravno med pogrebom. Njegov polbrat, ki se je pripeljal v Cerkno iz Ljubljane, je rekel, da ga je sram, da je prišel.

Gabrijel Peternelj je umrl, njegova hiša je prazna. Ravno tako Štravs, njegova hiša je prazna, hčere so zapustile vas. Ciril Bevk je umrl, hčere so odšle v svet. Zakaj ni nihče ostal v Cerknem? Verjetno je vest potrkala na njihove duše! Bavcon je ostal in se širi, danes gospodari v treh hišah in ima 11 vnukov in tri pravnuke. Spet nas opozarja izrek: »Človek obrača – Bog obrne.«

Spominske plošče na Lajšah. Foto: Jože Bavcon

Zakaj v breznu na Lajšah niso našli ubitih?

Pa še nekaj stavkov o breznu na Lajšah. Pri kasnejšem pregledu niso našli posmrtnih ostankov ljudi, ki so jih ubili 3. februarja 1944. Našli so material, ki so ga pripeljali od drugod, da bi brezno zasuli, da ne bi kdo našel trupel. Ker so širili laži o tem, kolikokrat so bite »talce« videli na različnih koncih, so morali trupla prenesti drugam, če bi slučajno kdo raziskoval. O tem sem poslušal govorice že med vojno. Kje ležijo ubiti, ni znano.

Naša oblast se je tudi zelo trudila, da za krivice, storjene med vojno, ni bil nihče klican na odgovornost. Do pred nekaj leti so živeli trije sodelujoči pri moriji, ki bi lahko marsikaj pojasnili, pa od njih niso nikoli zahtevali pojasnil. Še več. V sedemdesetih letih je takratnega župnika Stanka Medveščka, ki je blagoslovil brezno, v katero sta bila zmetana dva njegova sobrata, čakal sodni postopek.

Spomenik in spominske plošče na Lajšah. 

Prva spominska slovesnost na Lajšah je bila 19. maja 1991

Po demokratizaciji Slovenije je napočil čas za prvo uradno spominsko slovesnost. Potekala je na binkoštno nedeljo 19. maja 1991, slabo leto po tisti v Kočevskem rogu. Na travniku pred senikom na Lajšah se je zbralo več kot dva tisoč ljudi na simboličnem pogrebu 14 nedolžnih ljudi, ki so jih ubili 3. februarja 1944. Tedanji koprski škof Metod Pirih je osvojil predlog, da bodo Lajše kraj, kjer se bo celotna Primorska zbirala k molitvi za ubite pred vojno, med njo in po njej. Podprl je tudi načrt, da se na tem kraju trpljenja in smrti uredijo v nekdanjem seniku kapela, križev pot do brezna, pri breznu pa spominsko obeležje v obliki zlomljenega drevesnega debla. Do blagoslova spominskega kompleksa je prišlo ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne, 1. julija 1995. Prof. Otmar Črnilogar je pripravil besedilo križevega pota od kapelice do brezna, 14 postaj za 14 žrtev.

Spomenik na Lajšah. Foto: Jože Bavcon

Zgodba mojega očeta je nastala zato, da bi ostala zapisana

Ob 60. obletnici tragičnega dogodka je koprska škofija oz. njen odbor za Lajše pripravil tudi knjižico Lajše, kraj trpljenja in molitve, ki jo je uredil Anton Pust. Tudi leta 2024 so se ob 80. obletnici zločina spomnili žrtev s posebnim dogodkom v Cerknem.

Leta 2000 se mi je posrečilo, da sem dobil dokumente iz udbovskega arhiva, v katerih je zapisan datum očetove izpustitve. Izpustili so ga, ker mu krivde niso mogli dokazati. Uradno potrditev sem tako dobil po 56 letih trpljenja in ustrahovanja s strani lokalnih oblasti in pritiska še živečih medvojnih veljakov. Da bi se prepričal o točnosti teh zapiskov, sem zbiral članke iz časopisov, si dopisoval in spraševal po arhivih, muzejih, župnišču, na pokojninskem zavodu, v muzejih v Cerknem in v Idriji. Zgodba mojega očeta je nastala iz tega večdesetletnega raziskovanja, branja, poslušanja, predvsem pa zato, da bi ostala zapisana.

Konec

Erika Jazbar je prispevek Človek obrača, Bog obrne (Življenje mojega očeta Pepija Bavcona, 1901–1984, rešenca iz brezna na Lajšah) objavila v štirih številkah revije Mladika, Trst, št. 1–2, 3, 4 in 5.

1/16