Rojen na današnji dan leta 1921 v Mariboru v družini primorskih beguncev je prvo literarno nagrado, Prešernovo nagrado mesta Ljubljane za roman Prebujenje prejel pred 82 leti. Leto pozneje je skupaj z Nartejem Velikonjo, Božidarjem Borkom in Tinetom Debeljakom uredil Zbornik zimske pomoči 1944, znameniti spomenik slovenskega duha, v katerem je sodeloval takratni cvet slovenske znanosti in umetnosti.

Steber slovenstva

Zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom je po vojni zapustil Slovenijo, sprva živel v Rimu, nato v Trstu, leta 1948 pa emigriral v Argentino, kjer je postal eden kulturnih stebrov tamkajšnje slovenske narodne skupnosti. Njegov leta 1957 objavljen roman Človek na obeh straneh stene literarna kritika ocenjuje kot prvi slovenski moderni, v osnovi eksistencialistični roman in literarni vrhunec slovenskega zdomstva.

Pisal je eseje, članke, novele, igre, veliko je predaval na tečajih in prireditvah, namenjenih odraslim in mladim, pri tem pomembno sodeloval s filozofom Milanom Komarjem. Po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije se je z družino, ženo Minko ter hčerkama Marijo Klaro in Ivano, vrnil v domovino in se nastanil v Ljubljani, kjer je izdal več odmevnih literarnih del. Leta 1991 je za delo Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide prejel tržaško nagrado Vstajenje, leta 1993 za roman Človek na obeh straneh stene nagrado Prešernovega sklada in leta 2013 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Maja 2005 je bil izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, 2021 mu je predsednik Borut Pahor podelil Srebrni red za zasluge Republike Slovenije, letos pa je v okviru študijskih dnevov Draga, ki jih je redno obiskoval in leta 1998 na njih tudi predaval, prejel Peterlinovo nagrado.

Film in zbornik

Načrtovani simpozij, ki so mu ga ob stoletnici pripravljali na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, je preprečila pandemija Covida 19, o slavljencu pa je ob tej priložnosti nastal 55-minutni igrano-dokumentarni film Matiasa Zemljiča v poklon njegovemu delu in življenjski poti. Leta 2023 je SAZU z zamikom izdala tudi Simčičev zbornik. Ob stoletnici rojstva, ki poleg zanimivih prispevkov obsega tudi avtorjevo doslej najpopolnejšo bibliografijo.

Akademik Zorko Simčič z leta 2012 izdanim romanom Poslednji deseti bratje. FOTO: Tatjana Splichal Ta z izborom književnih in publicističnih objav, intervjujev, prerezom uredniškega in prevajalskega dela ter seznamom najpomembnejših nagrad in priznanj zajema obdobje kar 88 let – od prve objave v časniku Slovenec leta 1935 pa vse do leta 2023. Tako video posnetek kot knjižna izdaja sta izjemna tako zaradi vsebine kot zaradi vseh sodelujočih, ki živo in poglobljeno orišejo jubilanta, zavezanega slovenstvu, resnici, presežni lepoti.

Ob koncu svojega prispevka v Simčičevem zborniku je ob stoletnici bogatega in plodnega ustvarjalnega življenja večnostnega in tako zelo slovenskega umetnika akademik dr. Milček Komelj v duhu nekdanjih časov predstavil in pozdravil z verzificiranim prigodniškim voščilom, ki ostaja aktualno tudi štiri leta (in dan) potem:

Srce in um velikega moža
nosi v besedah, sanjah, potovanjih
sto let nemira in sto let miline.

Po zemljevidih skrivne zgodovine
na poteh doma in poteh sveta
nekdanjih dni je priča, vest sedanjih. 

Ko umetnik v duše gleda, nase jemlje
usodo naše posvečene zemlje,
ki se mu prelila je v besedo.

Iz nje prenesel je vso čast in bedo
v slovenski prostor in slovenski čas.
V njej nam zveni njegov stoletni glas.

Ta glas ni nikdar utihnil in zamrl.
Vso domovino je v svoj svet razprl
in jo svobodno vrnil spet med nas.

Zdaj s starostno oglaša se modrostjo,
Duha svetišče polni nam z mladostjo,
ki jo oživlja ahasverski duh.

In za vse živo dojemljiv posluh
odkriva dóma zven v očeh sveta,
strmeč v strani neskončnega neba.

V mladostnih dneh je o romanu sanjal,
ki bi zaživel kakor živa reka
in bi ustvaril živega človeka,

ki le v prostosti bi se udejanjal,
razširjen v vsečloveški krog,
ki zarisuje ga pravični Bog.

Ta romaneskni lik je sam postal.
A si naložil je kot zadostitev
za krivde zgodovine in za pomiritev

pogled na usodo skozi mit slovenskih tal,
ki hodi skozi čas, deseti brat,
po sledi Lepe Vide mir iskat.

Ves gibek je kot glasba simfonije,
ki skozenj nam onstransko v duše lije
enako danes kakor tistikrat,

ko stopal je po potih mladoletja,
ki zdaj dosegla so mejnik stoletja.
Naj hlastno po njih stopa še naprej, 

ptič samoživi trdoživ, v zavetju vej
slovenske krošnje, krhek in zveneč
na večni poti, ki sledi ji hrepeneč,

véliki človek z obeh strani stene,
ki vase hodi, kamorkoli krene.