Nadškof Stanislav Zore je najprej vse jubilante, prisotne in odsotne, poklical po imenu. Med prisotnimi, sedemnajst jih je somaševalo z nadškofom, tudi jezuita p. Jožeta Kokalja, ki so ga posvetili leta 1956 in tako letos obhaja 70 let duhovništva.

Slovesno mašo z letošnjimi duhovniki jubilanti je v kapeli ljubljanskega semenišča daroval nadškof Stanislav Zore. Foto: Ivo Žajdela

V duhovnikovo življenje spada tudi to, da skrbi za bogoslužne prostore

V nagovoru je izhajal iz prebranega berila, v katerem je odkril, da govori duhovnikom in se jih celo izrazito dotakne. Kdo od duhovnikov jubilantov ni bil popravljalec razpok, ni skrbel za lepoto Božje hiše, včasih že načete Božje hiše, je dejal, in dodal, da v duhovnikovo življenje spada tudi to, da skrbi za bogoslužne prostore, od mogočnih cerkva pa do preprostih vaških znamenj. Na ta način, ko skrbi za te prostore, v katerih ljudstvo opravlja bogoslužje, časti svojega Boga in hkrati poživlja in poglablja svojo vero, duhovnik tudi poživlja in poglablja ljudstvo, h kateremu je poslan. Naše cerkve in kapele so pokristjanjanje našega prostora. Vsak, ki se kakor koli poda skozi našo deželo, ve, tukaj so živeli in še živijo kristjani. S tem popravljamo Davidovo hišo, razpoke in podrtije. In to je zapisano tudi v kronikah, to spremljajo tudi dokumenti, fotografije, ki so v arhivih.

Nadškof Stanislav Zore med nagovorom jubilantom. Foto: Ivo Žajdela

Vse duhovnikovo življenje je eno samo obnovitveno delo

V nadaljevanju nagovora je dejal, da so jubilanti še veliko več razpok in več podrtij zacelili v dušah ljudi. Namreč, vsaka spoved je popravljanje razpok, dviganje ruševin iz porušenosti. Čeprav se na zunaj nič ne vidi. V resnici pa je zaceljena duša, zaceljen je odnos z Bogom, zaceljeni so odnosi z ljudmi. O tem ne govorijo kronike, ni fotografij. Vse to je shranjeno v Božjem srcu. Poudaril je, ali ni vsako srečanje s človekom dotik Božjega, ko si ga pogledal s srcem, ko si ga srečal z veseljem, ko si ga potrdil v njegovem prizadevanju, ga potolažil v njegovi žalosti, njegovem žalovanju, ko si ga dvignil v njegovi potrtosti. Ali ni vse to celjenje razpok, pozidanje ruševin. Pravzaprav je vse duhovnikovo življenje eno samo obnovitveno delo, tako v materialnem smislu, kakor še bolj v duhovnem pomenu.

Somaševanje: p. dr. Andrej Pirš, nadškof Stanislav Zore in dr. Anton Štrukelj. Foto: Ivo Žajdela

Veliko dela ostaja skritega pri Bogu

»Jubilanti ste, jubilej pomeni povabilo k vriskanju, slavljenju, zahvaljevanju, k veselju,« je spomnil nadškof Zore. »Jubilanti slavite Boga, zahvaljujte se mu in dovolite, da se mu zahvaljujemo z vami za vse to čudovito delo obnove, ki ste ga skozi različna leta duhovniškega služenja in duhovniške zvestobe opravili do tega trenutka. Nadaljevali bomo še naprej, z Božjo pomočjo, po Njegovem navdihu in Njegovi milosti.«

Nadškof se je jubilantom v imenu Cerkve zahvalil za tisto, kar vidimo in za tisto, kar vidi samo Bog, ljudje pa ne vidimo, pa vendar vemo, da je veliko tega, kar ostaja skrito pri Bogu.

Jezuit p. Jože Kokalj letos obhaja 70 let duhovništva. Foto: Ivo Žajdela

1/5