Verniki, ki so se zbrali v preddverju bazilike sv. Petra, so nato skozi sveta vrata v procesiji stopili v baziliko, kjer je papež obhajal polnočno sveto mašo. Kot poročajo vatikanski mediji, je v pridigi poudaril, kako se za vse nas, sestre in brate, »to noč odpirajo sveta vrata Božjega srca«: »Jezus, Bog-z-nami, se rojeva zate, za nas, za vsakega človeka. In z njim se razcveta veselje, z njim se spremeni življenje, z njim upanje ne razočara«.

Papežev nagovor med božičnim bogoslužjem ob odprtju svetega leta

Gospodov angel, odet v svetlobo, razsvetli noč in izroči pastirjem veselo oznanilo: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11). Med začudenjem ubožcev in petjem angelov se nad zemljo odpre nebo. Bog je postal eden od nas, da bi nam omogočil, da postanemo kakor on. Sestopil je med nas, da bi nas dvignil in nas ponesel nazaj v Očetov objem.

Upanje ni umrlo, upanje živi in obdaja naše življenje za zmeraj! Upanje nikoli ne razočara.

To je, bratje in sestre, naše upanje. Bog je Emanuel, je Bog z nami. Neskončno veliki se je pomanjšal; Božja luč je zasijala v temo tega sveta; nebeška slava se je spustila na zemljo. In kako? V majhnosti otroka. In če Bog prihaja tudi takrat, kadar je naše srce podobno revnim jaslim, smemo reči: upanje ni umrlo, upanje živi in obdaja naše življenje za zmeraj! Upanje nikoli ne razočara.

Vrata upanja so na stežaj odprta v svet

Bratje in sestre, ko smo odprli sveta vrata, smo začeli novo sveto leto: vsak od nas lahko vstopi v skrivnost tega izrednega oznanila. To je noč, ko so se vrata upanja na stežaj odprla v svet. To je noč, ko Bog slehernemu govori: tudi zate je upanje, upanje je za vsakega od nas! Ne pozabite, bratje in sestre, da Bog daruje vse. Bog vedno odpušča. Ne pozabite tega, saj je to Gospodov način, kako razumeti upanje.

Da bi lahko sprejeli ta dar, smo poklicani, da se odpravimo na pot z začudenjem betlehemskih pastirjev. Evangelij pravi, da so po prejemu angelovega oznanila »hitro odšli tja« (Lk 2,16). To je namig, kako najti izgubljeno upanje, kako ga v sebi obnoviti, kako ga posejati v opustošenje našega časa: hitro. Brez oklevanja. Veliko opustošenj je v našem času. Pomislimo na vojne, na mitraljirane otroke, na bombe nad bolnicami. Brez oklevanja, brez upočasnitve koraka, pač pa tako, da se pustimo pritegniti lepi novici.

Postanimo romarji, ki iščejo resnico

Brez oklevanja pojdimo pogledat Gospoda, ki se je rodil za nas, z lahkim in budnim srcem, pripravljenim na srečanje, da bomo potem sposobni prevesti upanje v dogodke svojega vsakdanjega življenja. To je naša naloga: da prevedemo upanje v dogodke svojega vsakdanjega življenja. Krščansko upanje namreč ni srečni konec, ki bi ga brezdelno čakali, ni srečen filmski konec; nasprotno, je Gospodova obljuba, ki jo je treba sprejeti tukaj in zdaj, na tem svetu, ki trpi in ječi. Zato pa od nas zahteva, da ne odlašamo, da se ne obremenjujemo z navadami, da ne zastajamo v povprečnostih in lenobi. Od nas zahteva, kot bi rekel sv. Avguštin, da se zgražamo nad stvarmi, ki ne delujejo, in imamo pogum, da jih spremenimo; od nas zahteva, da postanemo romarji, ki iščejo resnico, nikoli utrujeni sanjavci, ljudje, ki se pustijo vznemiriti Božjim sanjam, sanjam o novem svetu, kjer vladata mir in pravičnost.

Imam sočutje, znam čutiti z drugimi? Premislimo o tem.

Naučimo se od zgleda pastirjev. Upanje, ki se rojeva v tej noči, ne prenaša nemarnosti zdolgočasenih in lenobe tistih, ki so se ugnezdili v svoje udobje, saj imamo mnogi skušnjavo, da bi se ugnezdili v svoje udobje. Upanje ne dopušča lažne previdnosti tistih, ki si ne upajo iz ravnovesja zaradi strahu, da bi bili ob ugled, in preračunljivosti tistih, ki mislijo samo nase. Upanje je neskladno z mirnim življenjem tistih, ki ne dvignejo glasu proti zlu in krivici, ki ju prenašajo najbolj ubogi. Nasprotno, medtem ko nas krščansko upanje vabi k potrpežljivemu pričakovanju kraljestva, ki brsti in raste, zahteva od nas, da danes drzno delamo za predujem te obljube, in to s svojo lastno odgovornostjo in ne samo z odgovornostjo, ampak s svojim sočutjem. In tukaj bo morda dobro vprašati se o svojem sočutju. Imam sočutje, znam čutiti z drugimi? Premislimo o tem.

Papež Frančišek skozi sveta vrata vstopa v vatikansko baziliko sv. Petra. FOTO: Vatican Media

Luč v temi sveta

Ko je gledal, kako pogosto se ustalimo v tem svetu in se prilagodimo njegovi miselnosti, je nek dober duhovnik in pisatelj takole molil za Božič: »Gospod, prosim te za nekaj muke, nekaj nemira, nekaj potrtosti. Za Božič bi se rad počutil nepotešen. Zadovoljen, pa tudi nezadovoljen. Zadovoljen s tistim, kar delaš ti, nezadovoljen zaradi svojih pomanjkljivih odzivov. Gospod, vzemi nam, prosim, naš namišljeni mir in položi v naše vedno prepolne 'jasli' prgišče trnja. Položi nam v dušo voljo po nečem drugem« (A. Pronzato, La novena di Natale). Voljo po nečem drugem. Ne bodimo pri miru. Ne pozabimo, da se mirna voda skali.

Krščansko upanje je zares »nekaj drugega«, kar od nas zahteva, da se zganemo »brez oklevanja«. Od nas, Gospodovih učencev, se dejansko zahteva, da v njem najdemo svoje največje upanje, da potem brez zamujanja kot romarji ponesemo luč v temo sveta.

Prinašajmo upanje tja, kjer so ga izgubili

Sestre in bratje, to je Jubilej, to je čas upanja! Vabi nas, da odkrijemo veselje ob srečanju z Gospodom, kliče nas k duhovni prenovi in nas zaposli s preobrazbo sveta, da bo to leto zares postalo čas jubileja. Naj to postane za našo mater Zemljo, iznakaženo od logike dobička; naj to postane za najrevnejše dežele, obremenjene s krivičnimi dolgovi; naj to postane za vse tiste, ki so jetniki starih in novih sužnosti.

Jubilej se začenja, da bi bilo vsem dano evangeljsko upanje, upanje ljubezni, upanje odpuščanja.

Za nas vse je dar in dolžnost, da prinašamo upanje tja, kjer so ga izgubili; kjer je življenje ranjeno, kjer so pričakovanja izdana, sanje polomljene, kjer porazi drobijo srce; da prinašamo upanje v utrujenost tistega, ki ne zmore več; v grenko osamljenost tistega, ki se čuti poraženega; v trpljenje, ki razžira dušo; v dolge in prazne dneve zapornikov, v ozke in mrzle sobe revežev, kraje, ki sta jih oskrunila vojna in nasilje. Prinašati upanje tja, sejati tam upanje.

Jubilej se začenja, da bi bilo vsem dano evangeljsko upanje, upanje ljubezni, upanje odpuščanja.

Z Njim upanje ne razočara

Vrnimo se k jaslicam. Glejmo jaslice, glejmo Božjo nežnost, ki se razodeva na obrazu deteta Jezusa in se vprašajmo: »Ali je v našem srcu to pričakovanje? Ali je v našem srcu to upanje? […] Ko zremo Božjo ljubeznivost, ki premaguje naše nezaupanje in strahove, se zazrimo še v veličino upanja, ki nas čaka. […] Naj ta pogled upanja razsvetli našo vsakdanjo pot« (C. M. Martini, Omelia di Natale, 1980).

Sestra, brat, to noč se zate odpirajo »sveta vrata« Božjega srca. Jezus, Bog-z-nami, se rojeva zate, zame, za nas, za vsakega moškega in vsako žensko. In vedi, z Njim se razcveta veselje, z Njim se spremeni življenje, z Njim upanje ne razočara.