Skupnost Sester Corpus Christi je ustanovil novomeški škof Andrej Glavan leta 2011. Svoje domovanje so si uredile na Čatežu ob Savi. Vsak dan vsaj tri ure posvetijo čaščenju Najsvetejšega, molitvi za duhovnike in duhovne poklice, preostali čas neutrudnemu upravljanju doma, kamor lahko pridejo duhovniki na okrevanje po zdravljenju, oddih ali duhovni odmik. Poleg tega pomagajo pri poučevanju verouka, čiščenju cerkve, obhajanju bogoslužja in oživljanju molitvenega in duhovnega življenja v čateški in bližnjih župnijah. Trenutno je v hiši pet sester, od njih sta dve še novinki. Njihov zavetnik je arški župnik sv. Janez Marija Vianej.

FOTO: Jože Potrpin

Čaščenje Najsvetejšega in sveta maša

Ob njegovem godu in 15-letnici svojega delovanja so pripravile celodnevno češčenje pred Najsvetejšim in relikvijami svetnika. Praznovanje so sklenili z mašo, ki jo je ob somaševanju trinajstih duhovnikov daroval črnomaljski župnik mag. Janez Žakelj. Petje so vodile sestre. Po maši pa so številne navzoče prijatelje skupnosti ob druženju postregle še z izbranimi dobrotami.

FOTO: Jože Potrpin

Sestre ne zavrnejo obiskovalca

Žakelj je ob praznovanju obletnice in godu arškega župnika v pridigi izpostavil tri ključne vrednote: gostoljubnost, Jezusovo poslanstvo in pomen molitve. Kot je dejal, je sv. Janez Vianej učil, da je gostoljubnost brez prijaznega nasmeha in tople besede kot mrzla zimska noč, ki ne ogreje srca utrujenega popotnika. Tako je izrazil hvaležnost skupnosti sester, ki že 15 let dosledno udejanjajo to načelo. Nikoli ga niso zavrnile kot obiskovalca, temveč z veseljem vključile v svoj že izdelan urnik – pa naj je šlo za mašo, kosilo ali preprost obisk duhovnika.

FOTO: Jože Potrpin

Pomen sprejemanja in gostoljubja

»Nič ni bilo za Janeza Vianeja bolj pomembno od tega, da se posveti tisti duši in da jo naredi bolj sveto in pripravljeno za delo nebeškega kraljestva. Pravi tako: 'Če hočete ozdraviti dušo svojega bližnjega, morate najprej imeti potrpežljivost, da jo v tišini poslušate.' Ta način sprejemanja za nas, duhovnike, pomeni izziv. Zavedamo se svojih pomanjkljivosti in slabosti. Sestre mogoče še najbolje vedo, da smo si duhovniki med seboj zelo različni, da smo včasih precej muhasti ter da smo včasih tudi sami precej ranjeni. Ob takšnih dobrih zgledih sprejemanja pa navkljub vsem težkim situacijam spoznavamo, da moramo tudi v svojih župnijah mi ljudi sprejemati na takšen gostoljuben način in v vsako srečanje dati košček tistega Jezusovega srca, ki je videl množice in jih ozdravil.«

Tri točke Jezusovega poslanstva

Jezusovo poslanstvo je pridigar predstavil na temelju prebranega evangelija, in sicer v treh točkah: učenja v shodnicah, oznanjevanja blagovesti kraljestva, ozdravljanja vseh bolezni in slabosti. Po njegovih besedah prvo »pomeni utrjevanje in spoznavanje, kako je v našem življenju Bog deloval. To se učimo. Je pogled v našo osebno preteklost, kamor ti pomaga Jezus pogledati. Včasih moramo tudi pogledati, ali je bilo vse prav ali ne. Učiti se moramo spraševati vest. Vemo, kako zelo je Jezus spraševal vest, predvsem tudi tistim, ki so se imeli za pravične.«

FOTO: Jože Potrpin

Drugo, kar je Jezus delal, je, da je oznanjal blagovest kraljestva. To ni isto kot učenje. Če je bil pri učenju pogled nazaj, v preteklost, je pri blagovesti veselo oznanilo, in to oznanilo, kako nas Bog ljubi. Je pogled usmerjen tudi v prihodnost, v upanje, ki ga prinaša blagovest kraljestva, kako nam Bog odpušča grehe.

Ni govoril 'pridi kasneje', ni odlašal, ampak je ljubil.

»Kot tretje, kar je Jezus storil, pa je, da je ozdravljal vse bolezni in vse slabosti. Velik poudarek je na vse. To je konkretno storil tisti trenutek, takrat. Ni govoril 'pridi kasneje', ni odlašal, ampak je ljubil. Ljubil je tisti trenutek s polnostjo, in ta ljubezen je vse ozdravljala.« Ko pa je poslal svoje učence, jim je naročil samo to zadnje. Dal oblast izganjati nečiste duhove, ozdravljati vsakršne bolezni in vsakršne slabosti. Jezus od teh svojih delavcev pričakuje samo to zadnje. Ne daje jim naročil znanja, ampak moč ljubezni, po kateri pride vse drugo. Pri tem pa pomembno spodbudi učence k molitvi. Radi rečemo, za duhovne poklice.

Nasveti Janeza Vianeja za molitev

»Janez Vianej glede molitve pravi: 'Duša, ki ne moli, je kot ptica z lomljenimi krili.' Dva njegova nasveta se mi zdita pri molitvi dragocena. Prvi nasvet: zasebna molitev je podobna slami, raztreseni sem in tja po polju. Če to slamo zažgeš, ima plamen malo moči. Če pa to raztreseno slamo zbereš na kup, je plamen ogromen in se dviga visoko proti nebu. Enako je s skupno molitvijo. Dragoceni sta skupna molitev in maša.«

FOTO: Jože Potrpin

Drugi nasvet pa se nanaša na zasilni izhod, ko ne moremo moliti. Zanimivo je, da se je to dogajalo tudi Janezu Vianeju. »Pravi takole: 'Če se vam zdi popolnoma nemogoče moliti, se tisti trenutek skrijte za svojega dobrega angela varuha in nanj prenesite dolžnost, da tisti trenutek moli namesto vas.' Samo, da bi bila ves čas molitev. Izgovorov, da nimamo časa za molitev, je vse preveč. Ni prav, da bi se kar ves čas opirali na svojega angela, je pa ta nasvet zelo dragocen. Dobri angeli so tudi naši prijatelji, prijateljice, ki nas majo radi in nas izročajo v molitvi Gospodu. Hvala zanje. Tudi ve, drage sestre, vemo, da ste naši dragoceni prijatelji tudi v tem smislu, angeli, ko molite. Hvala vam za vaše številne molitve. Tudi z naše strani naj vas spremljata hvaležna molitev in sv. Vianej.«

Še nekaj utrinkov si oglejte v fotogaleriji Jožeta Potrpina: