Slovesno sveto mašo sta darovala mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl in graški škof Wilhelm Krautwaschl. Ob somaševanju slovenskih in avstrijskih duhovnikov so se bogoslužja udeležili verniki z obeh strani meje.

FOTO: Spletna stran Nadškofije Maribor

Cerkev sv. Pankracija stoji na približno 900 metrih nadmorske višine, neposredno na mejnem grebenu med Slovenijo in Avstrijo. Je podružnična cerkev župnije Remšnik, ki spada v Nadškofijo Maribor. Cerkev na tem kraju je omenjena že pred letom 1490, sedanja cerkev pa je bila dokončana in posvečena leta 1910. Njena lega simbolično ponazarja povezanost ljudi z obeh strani meje, saj je državna meja po prvi svetovni vojni nekaj časa potekala celo skozi cerkev. Po meddržavnem sporazumu je leta 1966 cerkev v celoti pripadla Sloveniji.

FOTO: Spletna stran Nadškofije Maribor

Božja beseda ne pozna državnih meja

Graško-sekovski škof Wilhelm Krautwaschl je v pridigi izhajal iz svetopisemskih besedil 15. nedelje med letom, ki vernike spodbujajo h krepitvi zaupanja v Boga. Ob besedah preroka Izaija, da se Božja beseda ne vrača brez sadu, je poudaril, da mora beseda v človeku pasti na rodovitna tla. Sprejeti jo moramo in ji dovoliti, da po nas postane dejavna.

Škof je spomnil, da je prav srečanje na meji znamenje povezanosti, ki presega razlike med državami in jeziki. Čeprav udeleženci prihajajo iz različnih okolij in govorijo različne jezike, so v Kristusu združeni v eno skupnost.

»Kako zelo današnji svet potrebuje to pričevanje in takšno razumevanje skupnosti,« je poudaril ter opozoril na številne delitve in poskuse reševanja sporov s silo. Vsak človek v sebi nosi Božjo podobo, zato kristjani niso poklicani k zapiranju vase, ampak k temu, da drug drugemu stopajo naproti z ljubeznijo.

FOTO: Spletna stran Nadškofije Maribor

Jezik ljubezni je po njegovih besedah jezik, ki ga razumejo vsi. Samo ta jezik omogoča plodno skupno življenje in odpira dobro prihodnost. Vernike je povabil, naj poslušajo drug drugega, v medsebojnih srečanjih iščejo Božjo voljo in si prizadevajo za sožitje namesto izključevanja.

Kristjani naj dovolijo, da se Božja beseda v njihovem življenju ukorenini in raste. Tako bo svet tudi v prihodnosti lahko prepoznal skupnost ljudi, ki spoštujejo drug drugega, skupni dom, stvarstvo in Zemljo.

Živimo v času setve, ne žetve

Mariborski nadškof Alojzij Cvikl se je v pridigi ustavil ob Jezusovi priliki o sejalcu. Dejal je, da sodobnega človeka pogosto zaznamuje frustracija, ki nastane zaradi razkoraka med njegovimi željami in možnostmi, da bi jih uresničil. Človek si želi uspeha in potrditve, zato ga neuspeh hitro prizadene.

FOTO: Spletna stran Nadškofije Maribor

To je še posebej očitno pri dejavnostih, povezanih z ljudmi, denimo pri vzgoji, dobrodelnosti in oznanjevanju evangelija, kjer rezultatov ni mogoče vedno takoj videti ali izmeriti.

»Oznanjevanje je podobno setvi in ne žetvi,« je poudaril nadškof. Seme pade na različna tla. Nekatera semena ne vzklijejo, nekatere mladike se posušijo, druge uničijo neugodne razmere. Tudi Jezus je pri oznanjevanju Božjega kraljestva naletel na nasprotovanje in zavračanje.

Toda Bog ni čakal, da bi svet postal popoln. Svojega Sina je poslal, ker je svet potreboval odrešenje. Prav tako Jezus svojo besedo seje v srce vsakega človeka, ne da bi čakal, da bi ta postal popolna zemlja.

FOTO: Spletna stran Nadškofije Maribor

Obenem prilika govori tudi o semenu, ki je padlo na dobro zemljo in obrodilo trideseteren, šestdeseteren ali stoteren sad. Setev se je torej izplačala. Ta del evangelija naj v oznanjevalcih in vseh, ki si prizadevajo za dobro, prebuja upanje v vrednost njihovega dela.

»Božja beseda bo dosegla svoj učinek. Dobro bo zmagalo,« je dejal nadškof. Verniki se morajo zavedati, da živijo v času setve in ne žetve – v času preizkušenj, potrpežljivosti in zaupanja. Božja beseda je učinkovita in ustvarjalna, saj lahko kamnito srce preobrazi v živo srce, sposobno ljubiti in se darovati.

Iz korenin vere in kulture za prihodnje rodove

Nadškof Cvikl je udeležencem srečanja predstavil tudi triletno praznovanje 800-letnice škofije, v katero je vstopila mariborska nadškofija. Praznovanje bo vrhunec doseglo 24. septembra 2028, zanj pa so izbrali geslo: »Iz korenin vere in kulture za prihodnje rodove.«

Poudaril je, da graško-sekovsko škofijo in mariborsko nadškofijo povezujejo skupna vera, prijateljstvo in del skupne zgodovinske poti. Jubilejno praznovanje bo zato tudi priložnost za nadaljnjo krepitev medsebojnih vezi. Posebej se je zahvalil graški škofiji za pomoč, ki jo je mariborski nadškofiji ponudila v času krize in preizkušenj.

Srečanje pri sv. Pankraciju je bilo tako znova izraz hvaležnosti za Božje vodstvo in pričevanje, da meja ni nujno prostor ločevanja. Lahko postane kraj srečevanja, molitve, novih prijateljstev in skupnega prizadevanja za prihodnost.

Ob koncu je nadškof izrazil željo, naj Bog obema škofijama pomaga ohraniti vero in zaupanje v Božjo previdnost ter naj njuna vera ostane polna upanja in vodi k dejavni ljubezni.

Celotna nagovora mariborskega nadškofa in graško-sekovskega škofa si lahko preberete tukaj.