Papež Frančišek je med današnjo katehezo govoril o pravičnosti in delitvi lastnine. Izhajal je iz Druge Mojzesove knjige, kjer je opisana uvedba jubilejnega leta (2 Mz 25,9b-10.12a)- to je predstavljeno kot ključen trenutek verskega in družbenega življenja izraelskega ljudstva.



Vsakih petdeset let, na »spravni dan« (2 Mz 25,9), ko se je nad vse ljudstvo klicalo Gospodovo usmiljenje, se je zatrobilo na rog, ki je razglasil osvoboditev. V Drugi Mojzesovi knjigi je zapisano: »Razglasili boste petdeseto leto za sveto leto in razglasili po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem. To bo za vas jubilej in vsak se bo vrnil k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini … V tem jubilejnem letu se bo vsak vrnil k svoji lastnini« (2 Mz 25,10.13). Če je bil kdo prisiljen prodati svojo zemljo ali svojo hišo, je v jubileju lahko znova postala njegova lastnina. In če je kdo imel dolgove, ki jih ni mogel poplačati in je bil zato prisiljen služiti upniku, se je lahko svoboden vrnil k svoji družini in dobil nazaj svojo lastnino.

Kot je pojasnil papež Frančišek, je to bila neke vrste »splošna oprostitev«, s katero so se lahko vsi vrnili v svoje prvotno stanje. Izbrisan je bil vsak dolg, povrnjena je bila zemlja, člani Božjega ljudstva so lahko znova uživali svobodo. Predpisi, kakor je ta o jubileju, so ljudstvu služili za boj proti revščini in neenakosti, obenem pa so zagotavljali dostojanstveno življenje za vse ter enako porazdelitev zemlje, na kateri se je živelo in s katero se je preživljalo. »Središčna ideja je, da zemlja izvorno pripada Bogu in je bila zaupana ljudem (1 Mz 1,28-29). Zato si je nihče ne more prisvojiti in ustvarjati razmer neenakosti«, je zatrdil papež in na avdienci zbrane vernike povabil, naj vsak pomisli, ali ima preveč stvari. »Zakaj jih je bi pustili tistim, ki nimajo ničesar? Naj Sveti Duh navdihne vsakega med vami.«

Z jubilejem je tisti, ki je postal reven, dobil nazaj vse potrebno za življenje; in kdor je postal bogat, je vrnil revežu to, kar mu je vzel. Po Frančiškovih besedah je to bila »družba, osnovana na enakosti in solidarnosti«. Svoboda, zemlja in denar so ponovno postali dobrini za vse in ne samo za nekatere. Jubilej je namreč imel to funkcijo, da je »ljudstvu pomagal živeti konkretno bratstvo, oblikovano iz medsebojne pomoči«. »Lahko bi rekli, da je bil svetopisemski jubilej jubilej usmiljenja, saj se ga je živelo v iskrenem iskanju dobrega za brata v stiski.«

Papež je zatrdil, da je jubilej namenjen našemu spreobrnjenju, da bi srce postalo večje, bolj darežljivo, bolj Božje, z več ljubezni. »Če se jubilej ne bo dotaknil žepov, ni pravi jubilej«, je poudaril. To je namreč zapisano v Svetem pismo, ni nekaj, kar bi si izmislil papež.

V isti smeri so tudi druge institucije in drugi zakoni upravljali življenje Božjega ljudstva, da bi se tako po človekovem usmiljenju lahko doživelo Gospodovo usmiljenje. V takratnih pravilih lahko najdemo smernice, ki veljajo tudi danes in ki nam dajo misliti. Kot primer je papež navedel starozavezno pravilo, ki je določalo dodelitev desetine levitom, ki so bili zadolženi za bogočastje in so bili brez zemlje, ter revnim, sirotam in vdovam (5 Mz 14,22-29). Desetina zbranega je bila dodeljena tistim, ki so bili brez zaščite in v stiski. Na ta način se je vzpostavljalo razmere relativne enakosti znotraj ljudstva, kjer so se vsi morali obnašati kot bratje.

Imeli so tudi zakon, ki je določal dodelitev prvine, torej najboljšega dela levitskim duhovnikov in tujcem (5 Mz 18,4-5; 26,1-11), ki niso imeli polj. Na ta način je bila zemlja tudi za njih vir hrane in življenja. »Zemlja je moja, vi ste le tujci in priseljenci pri meni«, pravi Gospod (3 Mz 25,23). »Vsi smo Gospodovi gostje, ki čakamo nebeško domovino. Poklicani smo, da svet, ki nas obdaja, naredimo primeren za bivanje in človeški«, je dodal papež. Koliko prvin bi lahko tisti, ki je srečnejši, dal tistemu, ki je v težavah! Prvine niso samo poljski pridelki, ampak vsak drugi plod dela, plač, prihrankov, mnogih drugih stvari, ki se jih poseduje in s katerimi se včasih razmetava.

Sveti spisi vztrajno spodbujajo, naj velikodušno odgovorimo na prošnje za izposojo, ne da bi pri tem preračunavali in imeli nemogoče obresti. »Če tvoj brat pri tebi obuboža in se ne more več vzdrževati, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali priseljenec, da bo mogel živeti pri tebi. Ne jemlji od njega obresti in ga ne odiraj, temveč boj se svojega Boga, da bo tvoj brat mogel živeti pri tebi. Ne boš mu posojal denarja z obrestmi, ne dajal hrane po oderuški ceni« (3 Mz 25,35-37). Papež je pripomnil, da je ta nauk vedno aktualen: »Koliko družin, žrtev oderuštva, je na cesti! Lepo prosim, molimo, da bi v tem jubileju Gospod z naših src odvzel željo po tem, da bi imeli več; postanimo znova darežljivi. Koliko primerov oderuštva vidimo, koliko trpljenja in bridkosti prinašajo družinam!« Opozoril je primere samomorov. Zgodi se namreč, da se ljudje iz obupa ubijejo, ker nimajo več upanja, ker jim nihče ne ponuja roko v pomoč, ampak samo roko za plačilo obresti. »To je velik greh, ki kriči pred Bogom.« Gospod pa je obljubil svoj blagoslov tistemu, ki bo odprl svojo roko in obilno dajal. Dal ti bo dvojno, morda ne v denarju, ampak v drugih stvareh, a Gospod ti bo vedno povrnil dvojno.

»Dragi bratje in sestre,« je ob koncu kateheze dejal sveti oče, »svetopisemsko sporočilo je zelo jasno: pogumno se odprimo za delitev dobrin z drugimi. To je usmiljenje! Če želimo usmiljenje od Boga, ga najprej imejmo mi sami med seboj: med sodržavljani, med družinami, med narodi, med celinami.« Prispevati k uresničitvi zemlje, ki bo brez revežev, pomeni graditi družbo brez diskriminacij; družbo, ki temelji na solidarnosti, ki usmerja v delitev lastnine z drugimi, porazdeljevanje virov, ki temelji na bratstvu in pravičnosti.

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet