Na Teološki fakulteti v Ljubljani so pripravili okroglo mizo z naslovom Prikrita dediščina tretje generacije. Sodelovali so Jošt Snoj, Janez Juhant, Jurij Pavel Emeršič, Tomaž Erzar in Lenart Rihar. Foto: Ivo Žajdela

Na Teološki fakulteti v Ljubljani je na ogled razstava akademskega slikarja Jošta Snoja z naslovom Tretja generacija. Spomin v krvi. V okviru razstave so v organizaciji Kluba alumnov Teološke fakultete pripravili dva spremljevalna dogodka, katerih osrednja misel je namenjena razmisleku o tako imenovani tretji generaciji, mladim, ki sami niso neposredno doživeli vojne in povojnega obdobja, a kljub temu pogosto nosijo posledice neizrečenih družinskih zgodb, bolečin, sramu ali krivde. Namen dogodkov je odpreti prostor za razumevanje, pogovor in iskanje poti naprej.

Jošt Snoj ob svoji sliki iz cikla Tretja generacija. Spomin v krvi. Foto: Ivo Žajdela

Obnašamo se, kot da komunističnega nasilja ne bi bilo

Prvi dogodek je bil v četrtek, 26. marca 2026, okrogla miza z naslovom Prikrita dediščina tretje generacije. Sodelovali so Jurij Pavel Emeršič, Janez Juhant, Tomaž Erzar in Lenart Rihar, skupaj z umetnikom Joštom Snojem. Pogovor je osvetlil, kako se zgodovina prenaša skozi generacije – v spominih, družinskih zgodbah in širšem družbenem prostoru.

Pogovor je povezoval Lenart Rihar, urednik revije Zaveza. Uvodoma je dejal, da se bodo pogovarjali o osebnem doživljanju dogajanja v novejši slovenski zgodovini, ki je prineslo cezuro (prelom) v našo zgodovino, izstop iz civilizacije. Spomnil je, da se obnašamo, kot da komunističnega nasilja ne bi bilo. Ljudje govorijo, da tega niso vedeli in da so o tem kje kaj prebrali. Sodelujoče je vprašal, kakšna je bila njihova pot prepoznavanja dogajanja o tej temi.

Foto: Ivo Žajdela

Na grobu so imeli napisani dve imeni, vendar, zakaj ju ne poznajo

Tomaž Erzar je dejal, da je imel dva strica, ki so ju v tem času ubili. Oče o tem ni govoril, na grobu so imeli napisani dve imeni, vendar, zakaj ju ne poznajo, zakaj ne vedo, kaj se je z njima zgodilo, zato mu je ta tema domača že od otroštva. Vendar se o tem ni govorilo, posebej za v šolo to ni bilo. »Na čustveni ravni pa velja, da če je nekdo naredil krivico tvojim najbližjim, jo je naredil tudi tebi. Sovražnik mojih staršev je tudi moj. Če je režim mojim naredil krivico, je tudi moj sovražnik. V odraščanju pa vidiš, da ne moreš tako živeti, ne moreš vedno imeti sovražnikov, ker je drugače tvoje življenje vpeto v neko staro zgodbo. Ti še lahko naprej sovražiš, vendar, koliko časa še, v drugo, v tretjo generacijo, ali bodo moji otroci tudi sovražili tisto, kar jaz sovražim, pa moj oče, in dedek?«

Janez Juhant, Jurij Pavel Emeršič, Tomaž Erzar, Lenart Rihar in Jošt Snoj. Foto: Ivo Žajdela

To ostane v tebi kot dediščina, ki ti hodi narobe

Strokovno delo mu je prineslo vpogled v to, kje je treba potegniti črto, kje se začne nov dan in prihodnost. »Rečeš si: sovražniki mojega očeta so moji sovražniki, a veliko boljše bi bilo, če bi oče z njimi obračunal, da ne bi s to jezo po svetu hodil, včasih je ta jeza pretirana in vseka ven tam, kjer ne bi smela. Soočen si s tem, da si zaznamovan, vendar pomagaš družini, mami, očetu, kako se znajti v družbi, ki jim ni naklonjena. Po drugi strani pa ostane to v tebi kot dediščina, ki ti hodi narobe.«

Tomaž Erzar, Lenart Rihar in Jošt Snoj. Foto: Ivo Žajdela

V Sloveniji je bilo kljub vsemu veliko razkritega

Glede na to, da ljudje pogosto zanikajo neko hudo resnico, saj je tako strašna, da vanjo ne morejo verjeti, kar je za tiste, ki so hude stvari doživeli, še dodatno obremenjujoče, je poudaril, da je bilo v Sloveniji kljub temu veliko razkritega. Opozoril je, da lahko pretirano prizadevanje za resnico in pravico postane tudi zagrenjenost. »Ker, vedno bo določen del ljudi, ki bo resnico o grozotah zanikal, jo zminimaliziral, jo poskušal razvodeneti. Sedanji čas z novimi vojnami in krivicami ni naklonjen sočutju do krivic v naši preteklosti.« Po njegovem pri nas k sreči nikoli ni šlo za hujskanje proti storilcem krivic, ampak se je poskušalo bolečine zaradi krivic pokazati tako kot so te bile.

Slika Jošta Snoja. Foto: Ivo Žajdela

Strica so ustrelili, celo dva domačina, eden se je hvalil z njegovimi škornji

Janez Juhant je po starosti bližje medvojnim in povojnim dogodkom. Dejal je, da je povojne čase doživel zelo močno. Iz njegove družine so bili mobiliziranci v nemško vojsko, saj so živeli na nemškem okupacijskem območju pri Litiji. Posebej zaznamovani so bili trije mamini bratje. Prvi je imel nezakonskega otroka in je moral imeti službo, pridružil se je gestapu v Litiji. Drugi je bil kot nemški vojak pri Leningradu, bil je ranjen, prišel domov, tu pa so ga odgnali partizani. Pol leta je bil pri njih, leta 1944 pa so ga nekje pri Žužemberku partizani ustrelili, celo dva domačina, eden se je hvalil z njegovimi škornji. Tretji, najmlajši, je bil kot nemški vojak leta 1944 ranjen v Romuniji. Izgubil je desno dlan, ker se je zagnojilo, pa še roko, domov je prišel kot invalid.

Janez Juhant, Jurij Pavel Emeršič, Tomaž Erzar in Lenart Rihar. Foto: Ivo Žajdela

Pojdi pogledat okoli hiše, če kdo posluša

Ker je starejši brat odšel z litijskimi domobranci na Koroško in so ga vrnili na Teharje ter ubili, so zaprli še njegovega brata, zdaj invalida, ko se je šel javit v Litijo. Najprej so ga imeli zaprtega en teden v Litiji, nato v Novem mestu. Tam so imeli zjutraj telovadbo, morali so teči in na zadnje so s stražarskih mest streljali. Ker je bil brez roke, je mislil, da bo tam ubit. Vendar je prišel drug poveljnik, ki je stražarjem naročil, da naj njega kot invalida pokličejo samo za hrano. Potem so ga prepeljali še v taborišče v Šentvidu. Vse to je preživel in po amnestiji prišel domov. Bil je invalid, ni mogel delati, potem je dobil še multiplosklerozo. »Tako sem bil vpleten s temi zgodbami, posebno s stričevim trpljenjem, ostala dva sta bila že ubita. Ta stric je leta 1959 odšel v Nemčijo, jaz pa na študij v Innsbruck.« Spominjal se je tudi, da je na podstrešju bral Črne bukve. »Ko smo se nekoč o tem pogovarjali, mi je oče rekel, pojdi pogledat okoli hiše če kdo posluša.«

Tomaž Erzar in Lenart Rihar. Foto: Ivo Žajdela

Razkorak o tem, kar sem slišal v šoli in kar je oče očitno vedel

Jurij Pavel Emeršič je povedal, da se še živo spomni ur v osnovni šoli o Titu in partizanskih pohodih. Zmeraj je imel rad zgodovino. Rad je poslušal o raznih »pohodih« in »divizijah«. »In potem smo enkrat pri slovenščini pisali prosti spis, to je bil čas, ko je komunizem prepredel vse predmete. Pisal sem o kurirčku, napet spis o tem, kako kurirček nese pošto, znajde se pred nemškim vojakom, pred njim stoji, v rokah ima bombo in bi se žrtvoval, skratka napisal sem napeto zgodbo. Dobil sem petko, pohvalo, morda so jo objavili tudi v nekem glasilu. To sem ponosno prinesel domov, oče je to prebral in rekel: Kakšne neumnosti, in dal vstran. Bil sem šokiran, ker sem prvič doživel takšen razkorak, kar sem slišal v šoli in nečim, kar je oče očitno vedel. Občutil sem nelagodje, kaj sem naredil narobe.« V drugi polovici 80. let so imeli doma Novo revijo, Mladino, revijo 2000, in ker je rad bral, se je lotil branja tudi tega. »Bral sem ljubezenske zgodbe o Titu. In počasi so padali miti. Tudi oče je konec 80. let začel sodelovati pri krščanskih demokratih, prirejali so srečanja, to sem poslušal, in dotedanje uveljavljene resnice so se začele rušiti.«

Foto: Ivo Žajdela

Živeli smo globoko ukoreninjeni v lažeh, od šole do javnega življenja

»Oče je bil v stiku s Kocbekom, kasneje se je sicer od njega distanciral, Kocbek mu je povedal o povojnih pobojih, zato je očeta spremljala Udba, ker je spremljala vse Kocbekove sopotnike,« se je spominjal. »Ko je enkrat govoril mami o tem, je rekla, da ni verjela. To je bilo nekaj tako tujega, da ljudje niso mogli sprejeti te resnice, saj smo živeli globoko ukoreninjeni v lažeh, od šole do javnega življenja. Sploh na Štajerskem, kjer je zgodba nekoliko drugačna, saj medvojno komunistično nasilje ni bilo tako izrazito, kot v osrednji Sloveniji. Seveda, blizu je bil Šterntal in povojni poboji.«

Po letu 1990 se na področju zgodovinopisja ni naredilo nič

Na vprašanje, kako zgodovinarji obravnavajo našo temno polpreteklost je najprej spomnil, da so komunisti po drugi svetovni vojni zgodovinopisje sprevrgli v pripovedko, da je bila revolucija logični nasledek večtisočletne zgodovine, kot so jo sami prikazali. Vse so prikazovali skozi dialektiko, s pojavom privatne lastnine so se začele same težave, začelo se je izkoriščanje »človeka po človeku«, ki je doseglo vrh v času industrijske revolucije, in bo delavski razred, ko bo prevzel »proizvodna sredstva«, z revolucijo prišel na oblast. Na koncu je kot krona vsega ta revolucionarni boj.

Dejal je, da se po letu 1990 na področju zgodovinopisja ni naredilo nič. Takrat je hodil v gimnazijo in učili so s starim učbenikom, ki je komunistično revolucijo podaljševal v neskončnost, nikoli se ne bo končala.

Slika Jošta Snoja iz cikla Tretja generacija. Spomin v krvi. Foto: Ivo Žajdela

Komunistično revolucijo je zakuhala tolpa kriminalcev

»Prav zdaj sem pogledal v aktualni učbenik za četrti letnik, v katerem o nasilju komunistov v letu 1941 in 1942 ne povedo nič. S tem je posledično pojav vaških straž in kasneje domobranstva čudna zgodba. Če ne poveš, kaj je bil za njihov nastanek vzrok, potem je pojav vaških straž nekaj kolaborantskega. To učijo otroke,« je opozoril Jurij Pavel Emeršič. Šolsko zgodovino še vedno pišejo »pravi« ljudje, režimski zgodovinarji. Zato je poudaril, da nam je komunistično revolucijo zakuhala tolpa kriminalcev in oni so vzpostavili sistem, ki se nam vleče v današnji čas.

Komunisti so se v začetku 90. let potuhnili, da so lahko obdržali vse strukture. Edo Ravnikar je pravilno skoval termin udbomafija, saj so komunisti, nosilci starega režima, ostali vodilni v vseh porah, od izobraževanja, sindikatov do zadnjih kapilar. Tam, kjer se vzgaja otroke, dela razne programe ali deli denar, so »pravi ljudje« na položajih. Zato o tem nima pozitivnega zaključka.

Ivo Žajdela, Prikrita dediščina tretje generacije, Emeršič, Juhant, Rihar, Erzar, Jošt Snoj, Družina, 5. 4. 2026

1/11