Gotovo se je mogoče strinjati, da časa ne moremo spreminjati po svojih željah. Naj se še tako trudimo, naša prizadevanja vedno zadenejo na mejo, ki je ni mogoče prebiti. Onstran nje teče čas po svoje, ne moremo vplivati ne na njegov0 smer ne na njegovo hitrost. To vsi dobro vemo.

Naša nemoč spreminjati čas nas tako prevzame ...

Ne vemo pa tako dobro nečesa drugega. Naša nemoč spreminjati čas nas tako prevzame, da nam izgine izpred oči in nam ostane skrito tudi to, kar je v naši moči. In v naši moči je to, da čas razumemo. Res ga ne moremo spreminjati –sploh pa ne v celoti – lahko pa doženemo, kakšen je. Naša misel ima to moč, da čas za trenutek ustavimo in mu ukažemo, da sname masko ali vsaj eno od svojih mask. To lahko naredimo, ker je to odvisno samo od nas: od naše osredotočenosti in prisebnosti, od čistosti naših vprašanj. Skratka od nas, od stanja našega duha.

Če čas razumemo, ga že tudi obvladamo

Kako pomembno je to, nam bo postalo jasno, če premislimo naslednje. Če čas razumemo, ga, čeprav ni po naši meri, že tudi obvladamo. Prav to, da ga razumemo, nam daje možnost, da smo nad njim – da nas ne zagrne in zalije. Daje nam, če uporabimo moderno besedo, suverenost. Čeprav nam stvari, kakor se odvijajo, ne grejo na roko: čeprav so krivične, žaljive in nesramne, čeprav se valijo proti nam in ni nobene dvoma, da nam grozijo, smo vendar, če le vemo, kaj se dogaja in zakaj se dogaja, kar se dogaja, suvereni. Smo nad situacijo, ki jo je ustvaril čas. Aha, pravimo tedaj, tako je torej s to rečjo! Za to torej gre! Vsi vemo, kaj človeku pomeni, če lahko tako reče.

Publicist in mislec Justin Stanovnik je bil urednik publikacije Zaveza in eden vodilnih pri društvu Nova Slovenska zaveza.

Ali je Slovenila res publica, skupna stvar, stvar vseh Slovencev?

Da se v demokratični državi, ki smo jo skupaj postavili pred desetimi leti, ne počutimo dobro, je ena stvar. Veliko ljudi se v tej državi počuti tako, da ne bi bilo nesmiselno reči, da to ni njihova država. Ali je torej Slovenila res publica, skupna stvar, stvar vseh Slovencev? Ali smo torej državljani te države enaki pred zakonom in ustavo? Ko eni dobivajo milijardne dotacije za potrebe, že zdavnaj in nič kolikokrat pokrite, drugi pa kljub muki nimajo dovolj, da bi opravili najnujnejša civilizacijska dejanja! Ali smo v tej državi dvoji ljudje? Saj se v njej celo mrtvi pokopavajo v grobove prvega in drugega razreda. Ali je potem Slovenija moderna, demokratična država ali pa fevdalna, predmoderna ideološka tvorba s privilegiji, utemeljenimi na negotovem mitu?

Kako to, da ne vemo, kaj smo?

Druga pa je širša, mnogo širša. Vedno bolj namreč prihaja na površje, da ne vemo, kaj bi s sabo počeli. To misel je nedavno izrazil dr. Ivo Urbančič, eden naših najvidnejših intelektualcev. To je tako pomembna stvar, da je enaka ali pa celo presega tisto, o kateri sem govoril prej, da nismo enaki pred ustavo. Če namreč drži, da ne vemo, kaj bi s sabo počeli, potem je to zalo, ker ne vemo, kaj smo: kot družba, kot skupnost, kot narod. Tu smo zdaj pri pravem vprašanju: Kako pa to, da ne vemo, kaj smo?

Ko komunikacija ne prinaša realnih sporočil

Če hoče skupnost kot narod dognati, kaj je, mora biti znotraj te skupnosti svobodna, ustvarjalna in avtentična komunikacija med deli te skupnosti na eni strani in deli in celoto na drugi. Na vseh točkah družbene zavesti mora nastopati spraševanje in odgovarjanje. To je ena reč. Toda narodova skupnost ima tudi svojo elito, in če ima narod državo, je to politična elita. Politična elita pa komunikacijo, o kateri sem govoril prej, lahko pospešuje ali pa ne. Lahko ji dovoljuje, da raste iz resničnosti, ali pa jo usmerja po svojih potrebah, tako da komunikacija ne prinaša realnih sporočil, ki nastajajo v narodovi skupnosti kot živem organizmu, ampak samo tista, ki ustrezajo vladajoči politični eliti. To je usodno zlasti takrat, kadar politična elita ni nastala po naravnem izboru, ampak se je uveljavila iz zunanjih in umetnih razlogov. Tu smo zdaj pri jedru stvari.

Prikritje identitete: vladajoča politična elita se boji vprašanj, kaj smo

Slovenci ne vemo, kaj bi s seboj, ker ne vemo, kaj smo. Kaj smo, pa ne vemo, ker se vladajoča politična elita boji vprašanj, kaj smo. Ker se boji, bi morali reči, vprašanja, kaj je ona sama. Ko bi se namreč razkrilo, kaj je ona sama – kaj je njena identiteta –, bi se namreč takoj in nujno in nemudoma začel njen razkroj. Izkazalo bi se, da takšna, kakršna v identitetni resničnosti je, ne more biti elita duhovno živega, svobodnega, ustvarjalnega in demokratičnega naroda. Desetletna prizadevanja vladajoče politične elite gredo torej v smer, da ostane prikrila njena avtentična identitetna forma.

Prepletenost (greben med Potoško goro in Javorovim vrhom 8. junija 2026). Foto: Ivo Žajdela

Identiteta je nenehno poglabljanje vedenja o sebi

Temeljni problem slovenskega naroda in slovenske države je ta, da jo obvladuje in usmerja politična elita, ki se boji razkritja svoje identitete. Posledice so lahko zelo hude in se na dolgi rok lahko končajo s katastrofo. Vprašanje identitete, vprašanje tega, kar narod je – njegova zgodovina, njegov jezik, njegova kultura, njegova duhovnost, njegova vera, njegovo samozavedanje, je temeljno vprašanje naroda. Narod nima identitete, če se je ne zaveda. Poleg tega pa identiteta ni nekaj nespremenljivega, za vse čase danega, am­pak se spreminja in postaja nekaj čedalje globljega, nekaj v čedalje večji resničnosti zagledanega. Identiteta nekaj, kar je shranjeno v dosjejih narodove zgodovine; iskanje identitete ni arhivska opravilo. Identiteta ni najdevanje – ni samo najdevanje, ampak nenehno poglabljanje vedenja o sebi. Preiskovanje svoje identitete, bi morda morali reči, je nenehno samoustvarjanje naroda – v svobodi, resničnosti in odgovornosti.

Če vemo, kaj se dogaja, smo dosegli določeno suverenost

In ta proces narodovega samozavedanja in samoustvarjanja je v sedanjosti blokiran. Vse, kar nas v prostoru duha, kulture in politike vznemirja in žali, kar nam ne dovoljuje da bi polno živeli, vse to je posledica te blokade. Če se spomnite, smo v začetku rekli, da časa ne moremo spreminjati, lahko pa ga razumemo. Če pa ga razumemo, ga tudi obvladamo. Če vemo, kaj se dogaja, če vemo, zakaj se dogaja, kar se dogaja, smo dosegli določeno suverenost. To je življenjskega pomena. Zakaj pohujšanje je veliko in velika je nevarnost, da se nas polastijo lovke večinskega kaotičnega čas. Če pa vemo, kaj se dogaja in zakaj se dogaja, kar se dogaja, smo nad dogajanjem in suvereni. Ohranili smo svojo neodvisnost in samobitnost. Svojo identiteto, ki je del narodove identitete.

Velika težka solza ob komunističnem morišču v Kočevskem rogu (Pod Krenom), ideja Justina Stanovnika. Foto: Ivo Žajdela

Domobrancev ni mogoče razumeti zunaj tega, kar jih je izzvalo

Razmislimo naslednje! Filozof dr. Ivo Urbančič je v tedniku Demokracija 11. decembra 2003 v intervjuju izrekel nekatere stvari, ki jih zunaj miselnega dometa Nove Slovenske zaveze ni povedal še nihče. Kolikor vem, v taki obliki, tako določno in tako naravnost niti on sam ne. Rekel je, da so medvojni in povojni dogodki nedeljiva celota; da je medvojno in povojno dogajanje temeljni problem slovenskega sedanjega časa; da mora biti vsako dogajanje in vsako stanje utemeljeno v enem, v eni stvari; da domobrancev ni mogoče razumeti zunaj tega, kar jih je izzvalo, da se v Evropi ne bomo prav umestili, če ne dosežemo, kaj smo; da je moderna kriza kriza smisla in perspektive; da moderno levičarstvo nosi sovraštvo, ki hoče razdreti vse, tudi tistega, ki ga nosi. In tako dalje.

Mi se svoje identitete ne bojimo

Kar sem si ob tem mislil in kar bi zdaj rad povedal, je naslednje. Kako žalostno, klavrno in naše preteklosti ne­vredno bi bilo, če bi zaradi pritiska sedanjega večinskega, žaljivega in nesramnega časa nehali govoriti, kar v naših papirjih piše, da moramo govoriti, potem pa bi čez deset, dvajset, trideset let prišel človek, ki bi povedal in uveljavil stvari, ki so bile nam poverjene, da jih obranimo, a smo nanje pozabili.

To razmišljanje nas je utrdilo v vedenju, da je prihodnost naša. Naša je zato, ker se nimamo česa bati in ker ne potrebujemo nobenih manevrov. Mi se svoje identitete ne bojimo. Ko se bo razkrila, bo naša stvar dobljena. Tisti, ki stojijo za sedanjim videzom, pa se bojijo. Odvisni so od manipulacije. Te pa življenje na dolgi rok ne prenese.

Justin Stanovnik, Umanjkanje identitete, Demokracija, 22. 1. 2004

1/3