Škofje in duhovniki so po dobrih desetih mesecih od začetka svetega leta usmiljenja na 33. navadno nedeljo med letom, ko smo obhajali tudi t. i. Martinovo nedeljo, zaprli deset svetih vrat v stolnih in božjepotnih cerkvah. In kaj bo sedaj s svetimi vrati, če jih škofje zapirajo? Bodo za vedno ostala zaprta? »Sveta vrata bodo ostala sveta, za vedno bo v zgodovino zapisano, da so bila t. i. ljubljanska vrata v izrednem letu usmiljenja sveta vrata ljubljanske stolnice. Od danes naprej na vrata ne bodo več navezane milosti, ki smo jih mogli prejemati kot romarji skozi ta vrata, še vedno pa bo ostalo odprto božje srce. Od tistega trenutka naprej, ko je na Kalvariji sulica prebodla meso in prerezala srce, da je izkrvavelo v ljubezni, od takrat naprej Jezusovo srce ni več zaprto za nikogar od nas. V vsakem trenutku lahko vsak od nas stopi predenj in svoje življenje položi v ljubeče srce in ponovno doživi usmiljenje,« je dejal nadškof Stanislav Zore v pridigi, predno je ob koncu maše zaprl sveta vrata ljubljanske stolnice. Nadškof je nadaljeval, da ostaja odprto tudi Marijino srce, »srce ljubeče Matere, ki nas je na Kalvariji sprejela za svoje otroke in te odločitve ni nikoli preklicala. Ostaja Mati Cerkve, ostaja pribežališče grešnikov, ostaja Mati usmiljenja. Tudi v Marijino srce vstopajmo iz dneva v dan.«

Poleg Jezusovega in Marijinega srca, je nadaljeval nadškof, »upam, da bo ostalo odprto tudi tvoje srce. Da bo ostalo odprto za božje usmiljenje, da bomo vedno z vsem zaupanjem, tudi z najhujšimi grehi, prihajali pred Boga v zavesti, da prihajamo k usmiljenemu Očetu, ki me očisti vsega, kar mu bom izročil. Upam tudi, da bo naše srce odprto za usmiljenje v naših medsebojnih odnosih, da bomo usmiljeni do svojih domačih, usmiljeni do sosedov, usmiljeni do sodelavcev, usmiljeni do vsakega človeka, ki pride na našo pot. Srce, odprto za usmiljenje, naj bo najlepši sad svetega leta usmiljenja.«


Nadškof Zore je po maši slovesno zaprl sveta vrata ljubljanske stolnice

Nadškof Zore je zbrane povabil k hvaležnosti: »Iskreno želim, da bi vsak od nas v tem trenutku čutil hvaležnost ob doživetem usmiljenju. Namreč da to leto ni šlo mimo, da nismo samo prihajali skozi sveta vrata, moli veroizpovedi in po namenu svetega očeta, morda prejemali zakramente spovedi in evharistije, hkrati pa je v našem življenju ostalo vse enako. Potem bi mi bilo žal za tistega človeka, v katerem sveto leto ni premaknilo njegovega srca, ni zganilo njegove notranjosti, vzvalovilo njegove duše, da bi zadrhtela od Boga, od njegove ljubezni, od njegovega usmiljenja. Upam, da je v resnici vsak od nas v tem svetem letu spoznal, kaj pomeni, da je Bog usmiljen. Kaj pomeni priti pred Boga kot grešnik. Obremenjen, kakor je bil obremenjen razbojnik na križu, preziran, kakor je bila prezirana Marija Magdalena, obsojan, kakor je bila obsojana prešuštnica, zasačena v dejanju. In ob tem ne doživeti obsodbe, ne doživeti grde besede, ne doživeti prezirljivega pogleda, ampak doživeti usmiljenje.« Doživeti, da nam Bog odpira prihodnost. Da nas Oče ne čaka za zaprtimi vrati, ampak nas – kot oče v svetopisemski priliki izgubljenega sina - čaka pred hišo in vsak dan znova dviga pogled, da bo zagledal svojega sina, ga objel in mu povedal, daje še vedno njegov sin in da on ostaja njegov oče. »Bratje in sestre, ali smo doživeli to? Ali vsaj delček tega?« je vprašal zbrane v ljubljanski stolnici nadškof Zore: »Da nas v tem obhajanju zaključka svetega leta v resnici preveva hvaležnost, zahvala za to, da imamo usmiljenega očeta, ki ga spoznavamo prek obličja gospoda Jezusa Kristusa.« Če bomo živeli usmiljenje, potem po besedah nadškofa med nami »ne bo lačnih, ne bo izobčenih, ne bo izkoriščanih na naši zemlji. »Če bomo živeli usmiljenje potem tudi v naši okolici, družini ali v mojem srcu ne bo nikogar, ki bi bil prezrt, ki bi bil zapostavljen, ki bi bil zasmehovan. Ki bi ga doživljal kot nevrednega. Če bomo živeli usmiljenje potem bo ta naša ljuba zemlja v resnici začela pričevati o božjem kraljestvu, ki je med nami. In o božjem kraljestvu, ki je v nas.«

Ob koncu maše je stolni župnik Jože Plut nadškofu Stanislavu Zoretu zaželel vse najboljše za god ob današnjem prazniku sv. Stanislava Kostke.


Molitev v stolnici pred zaprtjem svetih vrat


Nadškof Zore in župnik Jože Plut sta vrata zaklenila