Prvo berilo: Bog nikomur ni dovolil grešiti, Sir 15,15–20;
Ps 119;
drugo berilo: Modrost je Bog vnaprej določil za naše poveličanje, 1 Kor 2,6–10

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,17–22)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo starim rečeno: 'Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.' Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu 'tepec', zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče 'norec', zasluži, da pride v peklenski ogenj!« 

Video razlaga za otroke

Prestroge zapovedi?

Piše: Jure Sojč

Danski filozof Søren Kierkegaard je v dnevniku zapisal: »Večina ljudi verjame, da so krščanske zapovedi namerno malo preveč stroge, kot da bi uro nastavili pol ure naprej, da zjutraj ne bi zamudili.« Ta ironična misel razkriva nekaj zelo človeškega: pogosto domnevamo, da Bog postavlja višje standarde, kot jih resno misli, ker že vnaprej ve, da jih ne bomo zmogli izpolniti.

Prav v tem ozračju zvenijo Jezusove besede iz govora na gori: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« Ta stavek razbije udobno predstavo, da je Jezus prinesel milejšo moralo, lažjo pot v nebesa. Prav nasprotno: Jezus ne rahlja zahtev, ampak jih poglobi.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

V tako imenovanih antitezah »Slišali ste, da je bilo rečeno … jaz pa vam pravim …« Jezus ne zmanjšuje pomena Mojzesovih zapovedi, temveč razkrije njihovo jedro. Postava ni le vprašanje zunanjih dejanj, temveč notranje drže. Umor se začne z jezo, prešuštvo z nečistim pogledom, krivica z zamerami v srcu. Brez notranje preobrazbe ni mogoče vstopiti v Božje kraljestvo.

Toda Jezus ne govori tako, da bi nas spravil v obup. Ne razkriva višjih meril zato, da bi nas obsodil, ampak zato, da bi nam pokazal resnico: človek sam po sebi tega ne zmore. Notranja prenova je mogoča le po daru Duha. Sveti Duh ni dan, da bi nas oprostil zapovedi ali nam dal dovoljenje za greh, ampak da bi nas usposobil, da zapoved izpolnimo v polnosti zunaj in znotraj.

Pogosto pravila in zakone upoštevamo le toliko, kolikor nam koristijo.

Ljubezen je izpolnitev postave

Farizeji so iskali, kako izpolniti minimum zapovedi, kako ostati formalno pravičen in hkrati ohraniti svoje navade. Razvijali so zapletene pravne razlage, da bi se izognili teži zapovedi. Jezus pa opozarja: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Pravičnost, ki jo zahteva, ni pravni izračun, temveč pravičnost, ki jo vodi ljubezen. Sv. Pavel to povzame: »Ljubezen je izpolnitev postave.« Ko je Božja ljubezen po Svetem Duhu izlita v naša srca, zapovedi niso več breme. Ne sprašujemo se več: kaj je najmanj, kar moram storiti, ampak: kaj je Bogu najbolj všeč?

Med igro sta nečaka goljufala, zato sem ju opozoril, da ne smeta goljufati. Sledil je niz »zakajev«, potem pa vprašanje: Zakaj ne smem goljufati, da bi zmagal? Povedal sem jima, da z goljufanjem prizadenem drugega. Starejši je rekel: »Če bom igral po pravilih, bom izgubil.« Tudi odrasli pogosto pravila in zakone upoštevamo le toliko, kolikor nam koristijo. Zato nas Jezus uči, da ne živimo iz koristi, ampak iz ljubezni, ki spreminja naše srce.