Andrej Makor, skladatelj, zborovodja, pedagog in solo pevec velja za enega najbolj iskanih glasbenikov mlajše generacije. Njegove posvetne in sakralne skladbe izvajajo najboljši domači in tuji zbori na najbolj prestižnih festivalih in tekmovanjih po svetu. V zadnjih dveh letih je prejel kar devet odmevnih mednarodnih nagrad. Med drugim je maja 2016 zmagal na mednarodnem tekmovanju Música coral al Masnou v Barceloni s skladbo Ave Maria, za skladbo O Emmanuel je prejel drugo nagrado na tekmovanju Musica Sacra Nova lani v Kölnu (tekmovanje je podprto s strani vatikanskega pontifikata za sakralno glasbo), letos spomladi pa drugo nagrado za skladbo Silence za violo solo na londonskem festivalu sodobne glasbe London Ear. Makorjeva glasba bo v Londonu zvenela tudi konec junija letos, zasedba BBC Singers bo v okviru abonmaja krstno izvedla njegovo skladbo Kyrie, skladbo mu je naročila prav radio-televizijska hiša BBC, v Londonu pa bo Makorjeva glasba tudi v jeseni, na mednarodnem tekmovanju za zborovske dirigente, kjer je umetniško vodstvo tekmovanja skladbo O Emmanuel umestilo v obvezni tekmovalni repertoar.

Kako je prodrl v glasbeni svet in kako mu je skladatelj in profesor Ambrož Čopi pomagal pri odkrivanju talenta? Kaj je podstat za dobro skladbo: naročilo odličnega zbora, prijava na prestižno tekmovanje, morda preprosto notranja nuja? Kakšno je pri skladanju razmerje med talentom in znanjem in kdaj je glasba že znanost? Je drugače skladati sakralno kot posvetno glasbo?… o tem v intervjuju z Andrejem Makorjem v novi tiskani številki Družine (številka 25, stran 12).

Andrej Makor na uredništvu Družine (foto: Ksenja Hočevar)

Primorec, doma iz Zgornjih Škofij, pa v glasbenem svetu ne navdušuje le s skladanjem, vodi tudi dva zbora: moški zbor Srečko Kosovel in Mešani pevski zbor Obala Koper ter zaposlen je na Glasbeni šoli Koper. Maja je v vipavski dolini pripravil že četrti Pomladni festival petja, letos so dali poudarek moškemu petju. Prvi večer so se zbori predstavili s posvetnimi skladbami v Grajski kleti v Vipavskem križu, drugi večer pa na koncertu sakralne glasbe v romarski cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi.

Zakaj se je odločil, da četrti poletni festival namenijo moškemu petju? Kaj je čar moškega petja in zakaj je doma v Vipavski dolini? O tem v intervjuju v novi tiskani Družini.

O čem so govorili na simpoziju, ki je spremljal Festival moškega petja? So moški zbori v krizi?

Andrej Makor: »Kot pravim, moško petje doživlja precej hude čase, pa ne le v moških sestavih, pač pa tudi v mešanih zborih marsikje primanjkuje moških glasov. Paradoks je, da povsod manjka moških glasov, čeprav so moški s petjem začeli in svoj čas bili edini, ki so prepevali. Na okrogli mizi smo iskali vzroke za ta pojav. Težava se pojavi že na začetku, v vrtcu in osnovni šoli. Zborovodje otroških zborov fantke težko zadržijo pri zboru, saj v tem obdobju fante zanima veliko stvari, so bolj razigrani in mogoče so punčke tiste, ki se v tem obdobju lažje skoncentrirajo pri napornih zborovskih vajah. Med fantki se pojavlja tudi pogosteje t.i. fenomen brundavčkov, kot med deklicami in tudi to je razlog, da fantje ne pojejo v zborih, saj jih zborovodje nočejo v zborih, saj bi z njimi potrebovali veliko več časa za učenje in izdelovanje skladb. Zato imamo vse več otroških in mladinskih zborčkov v katerih pojejo večinoma deklice. V najstniških letih nastopi pri fantih še obdobje mutacije, ko dejansko težko pojejo, poleg vsega pa s strani učiteljev dobijo premalo motivacije, spodbude, da bi jih petje v zboru pritegnilo. Piramidalni sistem, kot ga ima Zavod sv. Stanislava – to vidimo na koncertih v Cankarjevem domu – bi lahko bil zgled vsem pedagoškim glasbenim in izobraževalnim ustanovam, od njih bi lahko marsikaj potegnili, kako ustvarjati in motivirati mlade za petje. Vse preveč je individualizma in petje pri zboru bi moralo biti vsekakor upor proti njemu. Nenazadnje je prav petje v zboru izredno pomembno za osebnostno socialno rast in sobivanje oz. delovanje znotraj ene skupine.«