Teolog, duhovnik in eksorcist Bogdan Dolenc. FOTO: Marjan Pogačnik

Kako bi opredelili magijo in kakšne oblike poznamo?

Magija (čaranje) je pripisovanje posebnih moči predmetom ali bitjem ter poskus polastiti se teh moči s pomočjo določenih dejanj, izrekov, amuletov (obeskov), obredov ali spoznanj. »Magija je dejavnost, ki naj bi človeku zagotovila moč nad neznanimi naravnimi in nadnaravnimi silami, da bi jih lahko uporabljal v svojo korist in po svoji volji« (dr. Alenka Goljevšček, New age in krščanstvo, str. 103). Katekizem katoliške Cerkve uporablja izraza »čarovanje« in »vražarstvo«. Z njim si človek »skuša podvreči tajne okultne (skrivne) sile in jih spraviti do tega, da bi nam služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim.« (št. 2117).

Magija naj bi človeku zagotovila moč nad neznanimi naravnimi in nadnaravnimi silami, da bi jih lahko uporabljal v svojo korist in po svoji volji.

Navadno razlikujemo štiri tipe magije: Praktična magija obljublja moči, ki so uporabne v vsakdanjem življenju za dosego otipljivih rezultatov: uspeha, sreče, zdravja. Gnostična magija se ravna po izreku: »Védenje (gnoza, znanje) je moč.« Privrženci menijo, da ezoterično tj. izbrancem dosegljivo znanje zagotavlja dostop do višjih ravni zavesti. Magija klicanja pomeni klicanje duhov, angelov (v satanizmu demonov), duhov narave, božanstev antičnih religij ali mitologij. Priklicanega duha prosijo za praktične usluge, za skrivna znanja, s katerim naj bi povečali svojo moč. Magija življenja pa vključuje postopke za dosego najvišjega cilja: zagotoviti si nesmrtnost.

Zakaj je ukvarjanje z magijo nevarno in v čem nasprotuje krščanstvu?

Sveto pismo stare in nove zaveze govorita magiji kot o »gnusobi«, o nečem, kar je povsem nezdružljivo z vero v enega Boga. K temu spada vedeževanje, ugibanje iz znamenj, vražarstvo, čaranje, zaklinjanje in povpraševanje duha umrlih (prim. 5 Mz 18,9-11). Sv. Pavel čaranje skupaj z malikovanjem prišteva med »dela mesa« tj. sebična nagnjenja in dodaja: »Tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva« (Gal 5,20-21).

Katekizem torej zavrača hkrati belo in črno magijo, ne glede na to, da prva želi koristiti.

Katekizem katoliške Cerkve pravi, da je vsako izvajanje magije in vražarstva, tudi če bi imeli namen, da komu priskrbimo zdravje, »v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. Takšna ravnanja so še bolj obsodbe vredna, kadar jih spremlja namen škodovati drugemu … Nošnja amuletov (vražnih obeskov) je prav tako graje vredna.« (KKC 2117) Katekizem torej zavrača hkrati belo in črno magijo, ne glede na to, da prva želi koristiti.

Kje so na tem področju vstopna mesta za hudega duha?

Magija pomeni nezaupanje v sredstva, ki nam jih daje Bog. Ubira bližnjice in obide Boga. Obrača se na okultne (skrite) sile in energije. Magični obredi so nekakšni »protizakramenti«, hočejo biti učinkovita znamenja, a ni jasnosti, kdo jim daje učinkovitost. Že sv. Tomaž Akvinski govori o »demonskem delovanju«. Bog odklanja ta sredstva in če so učinkovita, to gotovo ne prihaja od njega, ampak od hudega duha. Če kdo preko kart prejme določena vedenja, gre za poseg inteligence, ki ni Bog, ampak njegov nasprotnik.

S čarovnicami, vilami, škrati in mnogimi podobnimi bitji so danes povezane mnoge vsebine za otroke – knjige, risanke, filmi, igre, zabave in drugi tematski dogodki tudi v okviru šole ali obšolskih dejavnosti. Kako se odzvati? Kako prepoznati, ali gre za nevarne, škodljive vsebine ali zgolj neškodljiv domišlijski svet?

Naj v odgovor navedem nekaj misli Christe Meves, odlične nemške avtorice vzgojnih knjig in spreobrnjenke iz protestantizma v Katoliško cerkev. Izjemen uspeh knjig o Harryju Potterju je zanjo »samoumevno znamenje našega brezbožnega časa« in »odgovor na današnjo izgubo vere«. Človek ima prirojeno duhovno potrebo, da spozna smisel in cilj svojega življenja. Če te potrebe ne more zadovoljiti, ker mu vere niso posredovali ali jo odklanja, nastane vakuum, ki ga zapolni vsakovrstno praznoverje. Človek, ki je oropan občutka doma, ki ga daje vera, grabi po rešilnih bilkah in slepilih.

Človek, ki je oropan občutka doma, ki ga daje vera, grabi po rešilnih bilkah in slepilih.

Duševni razvoj otroka se v tem primeru ustavi na stopnji magičnega mišljenja. V ta vakuum je angleška avtorica uspešno usmerila svojo puščico in ga do vrha zapolnila z magijo. Njeno sporočilo je: Harry Potter, ta nemočni malček, po krivici prikrajšan za ljubezen, je – potem, ko se zave svoje čarovniške sposobnosti in se v njej izpopolni – sposoben pomesti z vso krivico in vsem zlom. Mar je zatekanje k magiji rešilni recept za duhovno ozdravitev našega časa? Tako se sprašuje vzgojiteljica Christa Meves.