Na god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, je apostolski administrator ljubljanske nadškofije, škof Andrej Glavan, priredil tradicionalni sprejem za časnikarje, urednike in publiciste, ki dejalo pri katoliških medijih.

Srečanje se je začelo z mašo v kapeli Teološke fakultete, pri kateri je škof Glavan zbranim čestital ob prazniku, se jim zahvalil za vse lepo in dobro, kar so storili v preteklem letu, in jih pozval, da bi (p)ostali zvesti resnici in lepoti – vrednotama, ki pogosto nimata prav velike vrednosti v medijskem svetu, v katerem je dobra novica praviloma le slaba novica.

Duhovno etično poslanstvo katoliškega novinarja

Kako naj v takih okoliščinah ravnajo katoliški novinarji? Tega vprašanje se je v mašnem nagovoru dotaknil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, pri Slovenski škofovski konferenci pristojen za medije.

Izhajal je iz dnevne božje besede, ki je prinesla zgodbo o kralju Davidu, bodočem vladarju, ki prizanese svojemu tekmecu Savlu. David, ki je že maziljen za bodočega kralja, noče odstraniti voditelja svojega naroda, čeprav ta svoje službe ni več vreden, odpisal ga je celo Bog sam. V takšni drži je škof Štumpf prepoznal duhovno etično poslanstvo katoliškega novinarja. Novinarji, predstavniki t. i. četrte veje oblasti, imajo v današnjem času elektronskih občil v rokah še posebno moč, da »lahko napadete ali izničite podobo kogar koli«. Ne podleči takim skušnjavam, ne zlorabiti svojega položaja, da bi obračunali s takim ali drugačnim nasprotnikom, in oznanjati prave vrednote – to naj bi bila plemenita drža vseh, ki dejalo pri katoliških medijih.

Bistvena lastno te drže pa je iskanje in premišljevanje resnice o sebi in drugih, kajti »človek, ki išče resnico o sebi, je sposoben v sebi začutiti dolžnost, da je do drugih usmiljen«. Iz tega raste spoštovanje vsakega človeka, ki preprečuje, da bi v nekom, ki se morda razodeva kot nasprotnik ali celo sovražnik, izrabili njegove osebne slabosti. To ne pomeni, da ne bi razkrili resnice, vendar s prizanesljivostjo.

Novinarji in škofje niso tekmeci ali nasprotniki

Evangeljski odlomek je govoril o izbiri apostolov. Jezus je, preden jih je izbral, molil. V tem duhu smemo upati, je dejal, škof Štumpf, da »tudi nasledniki apostolov nismo izbrani s to ali ono strategijo, ampak smo bili imenovani za to službo kot sad molitve občestva, da bi služili Božjemu ljudstvu«. Teme škofovstva se je dotaknil, da bi opredelil odnos med katoliškimi novinarji in škofi – ta odnos naj ne bi bil tekmovalen, še manj nasproten. »V Cerkvi pač opravljamo različne službe, zato bi si poleg vaših odkritih in kritičnih besed zaželel predvsem iskreni dialog,« je dejal murskosoboški ordinarij. Ne gre torej za odpoved kritičnosti, a ta naj bo zavezana spoštovanju besede drugega in razumevanju konteksta, v katerem je bilo kaj izrečeno/zapisano in komu je bilo to namenjeno.

»Brez takšne etične dostojnosti niti papeža Frančiška ne boste mogli dobro razumeti, še manj ga razlagati,« je svojo misel konkretiziral medijski škof. Ves svet se je po njegovih besedah znašel v papeževi učilnici, v kateri uči živeti iz resnice in z ljubeznijo. »Kdaj se bomo vendarle v Cerkvi na Slovenskem nalezli tega in nehali razglabljati o sebi in se vrteti samo okrog sebe?« (se) je vprašal dr. Štumpf.

Pri odgovoru na to vprašanje se je naslonil na italijanskega publicista Vittoria Messorija, ki je v zgodovinski raziskavi o resničnosti Lurda Bernardka nas ni prevaralamed drugim zapisal: »Bolj ko napredujem v starosti, bolj upoštevam svarilo starega puščavskega očeta: 'Ne zaganjaj se proti temi, ampak raje pazi, da boš imel prižgano svojo majhno svetilko.' Vedno manj verjamem v medijske izzive, v besedne dvoboje. In vedno bolj verjamem, da je za kristjana nujno, da se ne posveča polemikam, ki nasprotnika zaostrijo v njegovih predsodkih, ampak da z vso resnostjo, naslanjajoč se izključno na preverljiva dejstva, izpostavi tista, ki so po njegovem mnenju 'razlogi verovanja'.«

Prižgite svojo luč!

Takšen je bil po besedah škofa Štumpfa tudi sv. Frančišek Saleški: »Kot škof je stopil v moderni svet, ni ga obsojal, ampak mu je želel pomagati, da bi skupaj z drugimi bil dostojen Jezusov učenec. Pred svetom ni stal samo kot tisti, ki mu predaja bogastvo evangeljskega izročila, ampak tudi kot ta, ki skupaj s svetom, ki ga obdaja, čuti, moli, se z njim veseli in žalosti. Frančišek Saleški je bil blag, a odločen v službi resnice. Ljubil je svoje vernike, z njimi skupaj veroval in v njih prižigal svojo majhno luč upanja, kljub svojemu nezavidljivemu položaju izgnanca. Zato je tudi eden prvih našel sodobne načine, kako nagovoriti vernike, hkrati pa tudi drugače verne. Če hočete je tudi to podoba škofa, ki jo nenehno izrisuje papež Frančišek.

Mašni nagovor je škof, pristojen za medije, sklenil s pozivom sodelavkam in sodelavcem katoliških medijev: »Prižigajte svojo luč, majhno ali veliko ni pomembno. Tam, kjer jo boste prižgali, bo svetila. V soju te luči bodo ljudje iskali najprej vaš obraz in šele nato bodo brali, gledali ali poslušali vaše pisanje in poročanje. Vedno bodo pri vas iskali razloge verovanja.«

»Kaj je resnica?«

Resnicoljubnost pa je bila osrednja tema pogovornega srečanja, ki ga je s predavanjem uvedel klaretinec p. Branko Cestnik (mimogrede: tudi sam se je ta čas podal v uredniške vode – prevzel je namreč urejanja revije Cerkev v sedanjem svetu).

P. Cestnik je na podlagi znanega Pilatovega vprašanja Jezusu (»Kaj je resnica?«) razmišljal o odnosu medijev do resnice: Ali jih pri delu res vodi ta vrednota ali pa interesi, volja do moči, cinična distanca? Če v izhodišče postavimo antropološko ugotovitev, da je človek ustvarjen za resnico, bi to moralo imeti določene posledice tudi za medijsko ravnanje. Pa vendar: Ali so tudi mediji resnicoljubni že zato, ker so mediji? Resnica je, kot je dejal p. Cestnik, »ustanovna listina, biblija in program vseh medijev«; »zunaj resnice medijev ne bi smelo biti«. A tudi to se seveda dogaja. »Kakor je možno, da perverzni duhovnik zlorablja pastirsko moč za zadovoljitev svojega nagona ali da podkupljeni sodnik sodi krivično, tako je možno, da medij zavestno stoji na strani laži oz. na strani določenega interesa ali konstruirane resničnosti. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov ali pa zelo močnih političnih in ekonomskih interesnih skupin. Takšni mediji so zavezniki neresnice. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic. Za demokracijo in sploh za sožitje ljudi so taki mediji lahko smrtno nevarni.«

Medijska koalicija za boljši jutri

Kaj te ugotovitve pomenijo za slovenski medijski prostor? Teorija o več resnicah se v njem sicer ni obnesla, a to zato, ker se je uveljavila neka druga: da sta namreč le dve resnici: »naša« in »njihova«, pri čemer je slednja vedno laž. P. Cestnik je s tem opozoril na pregovorno slovensko družbeno polariziranost, ki je sestavni del tudi medijske pokrajine, kajti če hoče medij v tako polarizirani družbi preživeti, mu skoraj ne preostane drugega, kot da se »specializira« za eno resnico in da torej postane glasnik ene interesne skupine. Nekateri mediji so tako »specializirani za levo politično resnico, drugi za desno. Medijska sredinskost, ki je, recimo, še možna v Italiji in v Avstriji, v Sloveniji več ni možna«.

Morda pa je vendarle mogoča, čeprav zveni utopično, zamisel, da bi vendarle oblikovali neko novo družbeno in tako tudi medijsko zavezništvo, ki bi sledilo formuli: »skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije«. Takšna medijska koalicija za boljši jutri bi lahko združilo različne medije, ne da bi se ti zato morali odreči svoji idejni in politični usmeritvi.

Da bi to dosegli, pa bi morali mediji »napovedati vojno lastni biltenskosti«. Kaj to pomeni, je p. Cestnik ponazoril s konkretnimi izzivalnimi primeri: »Biltenskosti bomo rešeni, ko bo Mladina kakšno kritično naslovnico posvetila Kučanu, Reporter Janši, Družina Slovenski škofovski konferenci.« Takšna drža pa bi bila večji preizkus kot za omenjene nosilce oblasti za bralce. Bi jo ti sprejeli ali bi medije kaznovali z odjavami? P. Cestnik je glede tega vendarle optimist. Formula »skupna strpnost do drugačnega – skupna nestrpnost do korupcije« bi po njegovih besedah prej ali slej pridobila dober del bralstva, gledalstva in poslušalstva na svojo stran prav zato, ker je človek ontološko in psihološko ustvarjen za resnico. »Če bralcu pomagamo iz pasti polariziranosti, ki je past neresnic, delnih resnic, agresivnih resnic, ga bomo kmalu imeli na svoji strani,« je pred katoliškimi novinarji in uredniki poudaril p. Cestnik.

Fotografije: Tatjana Splichal