Andrej Jakob

V šali rad povem, da bi lahko bil stric Jakoba Aljaža, saj imam nečaka z istim imenom. S tremi brati in sestro na Kredarico prihajamo že več kot 15 let, skoraj vsako leto. Lani zaradi bolezni nisem mogel priti, letos pa sem želel preveriti, ali bom zmogel tudi za veliki šmaren. Za pot, ki jo običajno prehodim v štirih urah, sem tokrat potreboval osem ur. Odpravil sem se že dan prej in prespal v Staničevem domu, da sem lahko naslednje jutro brez hitenja prišel k maši. To romanje je zame predvsem zahvala in prošnja za moč. Pred časom sem prestal srčno operacijo, zato vse skupaj doživljam bolj osebno. Lahko bi ostal doma v postelji, vendar sem si rekel, da grem v svet. Običajno se povzpnem tudi na Triglav in si za vse skupaj vzamem dva ali tri dni, da pot ni le hiter vzpon in sestop.

Katja Rebolj

Danes sem prvič na Kredarici. Iz Krme sem se odpravila sama in na poti srečala gospoda Miho, ki je pozneje pri maši povedal svojo pretresljivo zgodbo. Zame je bil to blagoslovljen dan. V visokogorje sicer ne hodim pogosto, ker me je hribov strah, zato je že prihod na Kredarico zame velik dosežek. Povzpnem se na kakšen manj izpostavljen dvatisočak. O maši mi je vedno pripovedoval tast Tine, ki je desetletja prihajal sem gor, zato imam občutek, da danes nadaljujem njegovo pot. To mi veliko pomeni. Nisem pričakovala, da bom pri maši tolikokrat slišala besedo »čudež«. Najprej mi je svojo izkušnjo pripovedoval Miha, potem pa sem podobno slišala še od gospe Marije Štremfelj. Neverjetno je, koliko pričevanj se preplete prav na Kredarici.

Peter Burger

Prihajam iz Štor pri Celju. Prepričan sem, da gre največja zasluga za to, da se že toliko let zbiramo na Kredarici, triglavskemu župniku Francetu Urbaniji. Bil je pobudnik, da se je kapelica ponovno postavila. Ko so bili otroci majhni, nisem mogel prihajati, pozneje pa sem se udeležil skoraj vseh maš. Na Kredarico prihajam že približno trideset let in bil sem že okoli devetdesetkrat, nekajkrat tudi pred postavitvijo sedanje kapele. Kaj me vleče v gore? Marija. Je kot magnet. Spominjam se, da sem nekoč z otroki prišel v zelo slabem vremenu. Po poti smo molili in srečno prišli do cilja. Žena zaradi posledic možganske kapi ne more več hoditi z menoj, sicer bi verjetno še vedno prišla. Za takšno pot človek potrebuje voljo in kondicijo. Z leti sem v gorah spoznal veliko ljudi in vedno znova se veselimo ponovnih srečanj. Če kdo manjka, ga hitro pogrešamo. To je verski dogodek, ob katerem se človek naužije tudi svežega gorskega zraka. Trenutno v dolini ni za biti.

Družina Fajfer

Taja in Filip v gore hodita že od malih nog. Prvič sta bila na Mangartu, ko sta bila stara štiri leta in pol. »Najraje plezava,« povesta. Njun oče Boris Fajfer dodaja, da je bila udeležba pri maši na Kredarici njegova dolgoletna želja. »To je zame predvsem zahvala in priprošnja Mariji. Pred časom smo obnovili tudi kapelico na poti iz Zadnjice proti Prehodavcem, lahko jo pridete kdaj pogledat.« Najraje se vračajo na Prehodavce, kjer je koča njihovega planinskega društva iz Radeč. Tja gredo dva- do trikrat na sezono in se počutijo skoraj kot doma.

Janez
Jager

Sem upokojeni ključavničar iz Železnikov. Na Triglav sem se povzpel že 184-krat, na Kredarici pa sem bil več kot tisočkrat. Na to kapelo me veže tudi poseben spomin. Ko smo menjali streho, sem pri obnovi prostovoljno veliko pomagal. Vesel sem, da sem lahko tudi sam prispeval svoj delež. V času triglavskega župnika Urbanije je bila tu v juniju, juliju in avgustu sveta maša vsako nedeljo. Takrat sem prihajal skoraj vsako nedeljo. V gore me vlečeta predvsem narava in zrak. Tukaj je čisto drug svet kot v dolini in tudi sveto mašo doživljam drugače kakor v dolini. Dolga leta smo s Klubom prijateljev Triglav hodili na Triglav vse leto. Gazili smo sneg, da so lahko za nami hodili še drugi. Vsem bi priporočil, naj pridejo na Kredarico k Mariji Snežni. Tukaj se človek počuti drugače kot v dolini.

1/5