V študentskih letih sem sodelovala v pogovorni oddaji, v kateri smo mladi izmenjali svoje poglede na duhovniški poklic in pričakovanja do duhovnikov. Konkretnih odgovorov se ne spomnim, vem le, da preveč prizanesljivi nismo bili. Tudi nedeljska jutra mojega otroštva so minila v razpravi odraslih, ki so si po maši radi izmenjali stališča o župnikovem delu. Sami danes nismo dosti boljši.

Ob izvrševanju temeljnega poslanstva se od duhovnika pričakuje še, da bo tajnik, menedžer, organizator, promotor, psiholog in zakonski svetovalec, učitelj in vzgojitelj, animator, ki lepo poje in še lepše govori, se spozna na gospodinjska opravila, hišna popravila, gradbene in finančne zadeve in še marsikaj. Seveda pod budnim očesom farne javnosti.

Predstavljam si, da biti duhovnik ni lahek poklic. Na vprašanje, kdo je duhovnik, je sv. Janez Marija Vianney odvrnil, da je to človek, ki nadomešča Boga. In da je dobri pastir »največji zaklad, ki ga dobri Bog lahko da župniji«. Besede arškega župnika ob številkah mladih mož, ki se odločajo za duhovniško pot, dobivajo povsem drug pomen. Duhovniki niso samoumevni. Bodimo v pričakovanjih prizanesljivejši, kritike pa naj nadomestijo molitev in zahvala za naše dušne pastirje ter ponujena roka pomoči.

Prvič objavljeno kot uvodnik v Našo družino (št. 25-26).