Zapri
Iskanje

Kaj skupnega nam ostaja?

Anton Jamnik
Za vas piše:
Anton Jamnik
Objava: 14. 08. 2021 / 00:30
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.08.2021 / 08:29
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Kaj skupnega nam ostaja?

Kaj skupnega nam ostaja?
»Povabljeni smo, da vstopamo v šolo pristnega demokratičnega razmišljanja.« FOTO: Tatjana Splichal.
Vprašanje bralca: V zadnjih letih opažam, da se evropska družba vse bolj polarizira oziroma fragmentira na skupine, ki imajo med seboj zelo različne poglede na bioetiko, družbeno ureditev, da ne rečem politiko. Zdi se, kot da bi razpadali skupni temelji evropske civilizacije: spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda govora, antropologija, ki temelji na bioloških dejstvih spola ... Kaj nam sploh še ostaja skupnega? V kakšno smer bodo šle te stvari po vašem mnenju?

Odgovarja Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof: 

O identiteti, prihodnosti in temeljih evropske družbe je v zadnjih letih veliko govora, iskanj, spraševanj, v Sloveniji pa je tema posebej aktualna ob našem drugem predsedovanju EU. Ampak ali je to spraševanje zares tako novo? 

Ob obhajanju 700. obletnice Dantejeve smrti je sporočilo njegove Božanske komedije po besedah prevajalca in umetnika Andreja Capudra tudi v tem, da tedanji »krščanski Evropi« ta genialna stvaritev, kljub brezčasnemu okolju in viziji brezstrastnega onstranstva, postavlja vprašanje »moralnega preporoda v že tisoč let trajajoči krščanski Evropi, ki je začela gniti v svojih vodilnih strukturah«.

Na drugačen način podobno vprašanje v 19. st. postavlja bl. Anton Martin Slomšek: »Pravijo, svet se je postaral, človeški rod je izgubljen, Evropi se bliža konec. Da, če prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu toku, njegovi pogubni težnji, ne, če se moč od zgoraj, ki jo ohranjata Jezusova blagovest in njegova Cerkev, spet razlije na vse sloje človeškega rodu in jih milostno obišče.«

Toda zdi se, kot da hoče Evropa iz svoje zavesti izključiti spomin na svoje korenine (Jeruzalem, Atene, Rim) in se prepustiti brezobličnosti in puščobi sekularizacije. Omemba krščanskih korenin v evropski ustavi (kar se žal ni zgodilo) bi pomenila zgolj priznanje zgodovinske in kulturne vloge, ki jo je imelo krščanstvo pri oblikovanju Evrope. 

Kot je dejal papež Janez Pavel II., spomin na krščanske korenine ne pomeni uvajanja kakšnega religioznega ekskluzivizma. To je spomin na svobodo, ki jo je prinesel Kristus, spomin na čudoviti zagon, ki ga je krščanstvo dalo evropskemu človeku, zagon, ki ga je privedel do zadnjih meja zemlje, po drugi strani pa ga je na notranjem potovanju privedel do zadnjih globin njegovega dostojanstva, osnovne enakosti vseh in pravičnosti za vse.

Toda ostaja trdno upanje, saj moremo v sedanjem položaju kljub vsej razbitosti odkrivati Božje delovanje. 

Zaupati moramo, da se dogaja nekaj podobnega, kot je zapisal prerok Jeremija: »Šel sem torej dol v lončarjevo hišo; in glej, lončar je opravljal na lončarskem kolovratu svoje delo! Če se je posoda, ki jo je ravno iz gline oblikoval, v lončarjevi roki pokvarila, je iz nje zopet naredil drugo posodo, kakor se je lončarju prav zdelo« (Jer 18,1-4).

Ko se srečujem s prijatelji iz različnih evropskih držav, lahko povsem mirno rečem, da je veliko več tega, kar nas povezuje, kot pa tistega, kar ustvarja napetosti in razlike. To še posebej doživimo, ko so med nami prijatelji z drugih koncev sveta. Od ZDA do Kitajske, Indije, Koreje ...

Hvaležni smo lahko, da je Slovenija že stoletja del evropske zgodbe in da ima naša dežela izjemen geopolitični položaj.

Glede na to, da smo mlada demokratična država, pa smo še toliko bolj povabljeni, da vstopamo v šolo pristnega demokratičnega razmišljanja in življenja, da v različnosti pogledov vidimo bogastvo bivanja, da torej presežemo in nadgradimo zgolj evrocentrični, za nas tako značilni »zapečkarski pogled«, kajti kot pravi japonski pregovor: »Žaba v vodnjaku ne pozna veličine neba!« 

Za kristjane v Evropi je predvsem čas za samorefleksijo, Bog nas kliče h korenitemu spreobrnjenju in globokemu zaupanju vanj, kar bo sprostilo njegovo moč v naši šibkosti, razkrilo njegovo modrost v naši zbeganosti, v naše srce bo prodrla njegova resnica. 

Ob tem so še kako pomenljive besede Blaisa Pascala, »da je dovolj luči za tiste, ki hočejo videti luč, in dovolj teme za tiste, ki hočejo videti samo temo!«

Naj zaključim z Dantejem, ki se je ob vsej zelo »realistični kritiki« tedanjega časa, preko svoje najbolj znane pesnitve, izkazal za preroka upanja in za pričo žeje po neskončnem, ki je v srcu človeka. Vero vidi kot »iskro živo, ki bruhne v plamen z neugnano silo in kakor zvezda v meni soj razliva« (XXIV. spevu Raja, 145–147). 

Dantejeva prosojnost omogoča zaslutiti iskro vere, ki se širi iz srca ter postane goreči plamen, ki kakor sijoča zvezda razsvetljuje nočno nebo. To je naše upanje za prihodnost!


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (33/2021). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh