Češki ekonomist Tomaš Sedlaček, ki je lansko leto na povabilo založbe Družina obiskal tudi Slovenijo, se je pred kratkim pogovarjal z nemškim časnikarjem Andreasom Kolbejem. Sogovornika sta med drugim razpravljala o temah, kot so družbena neenakost, kriza zadolževanja in globalno uničevanje okolja, na vprašanje, ali je kapitalizem resnično pravi gospodarski model, pa Sedlaček odgovarja pritrdilno, čeprav ob tem pojasnjuje, da ima v svojo »obrt« bolj malo zaupanja.

Andreas Kolbe: Na svoje področje ne gledate toliko kot na vedo, ampak bolj na neke vrste religijo. Kako ste prišli do te predstave?

Tomáš Sedláček: Vedno se pretvarjamo, da je ekonomija nekaj povsem nevtralnega, znanstvenega, objektivnega – kot matematična znanost. Kot primer vzemite učbenik za ekonomijo – na pogled je povsem enak učbeniku za fiziko. Druga stvar je tale: ekonomija je polna morale: študentom pripovedujemo, kako je povsem običajno, če smo sebični, da je to pravzaprav čisto naravno. Ljudem namigujemo, da želijo zgolj zadovoljiti vse svoje potrebe in da s tem ni nič narobe. Pripovedujemo jim tudi, da obstaja nevidna roka trga in da jim zato ni potrebno skrbeti za moralne posledice njihovega ravnanja. Jaz pa pravim: nevidna roka trga ne obstaja. Sam imaš levo in desno roko – in z njima lahko delaš dobro ali pa slabo. Seveda moraš tudi sam upoštevati in prenašati posledie svojega ravnanja, predvsem takrat, ko je zaradi njih prizadet še nekdo tretji. Ekonomijo na univerzah predstavljajo na podoben način kot verske modrosti. Tega bi se rad znebil: ekonomija je – če hočete – najglobalnejša religija našega časa. Vsaka kultura ima svoje običaje, svoje vrednote ali plese. Obstaja pa le eno gospodarstvo, v katerega verujejo vsi. To je naš najmanjši skupni imenovalec.

Kolbe: Ves svet torej veruje v gospodarski sistem, za katerega ste prepričani, da je zgrešen?

Sedláček: Včasih mi kolegi rečejo: Tomáš, naiven in romantičen si. Jaz pa jim pravim: res je, oboje drži! Zdaj pa resno: kdo je tu naiven? Vi vendar! Verjamete, da ljudje ravnajo razumsko. In nato vse omejite na stremljenje po dobičku. To je naivno. Pa tudi vera v to, da bo gospodarstvo še naprej raslo, leto za letom. Od kod takšne zamisli? Ali je to zapisano v nebesih, morda v Svetem pismu? Kaj ste pa kadili, kaj ste sanjali? Ničesar ni v zgodovini ekonomije, kar bi dokazovalo, da gospodarstvo nenehno raste. In kljub temu gradimo našo družbo – naše socialne sisteme, pokojnine, preprosto vse! – na domnevi, da gospodarstvo vsako leto raste. To je podobno, kot če bi zgradili ladjo z domnevo, da je vreme vedno lepo. To ne bi bila dobra ladja. Saj ne, da imam kaj proti lepemu vremenu. Toda to bi bilo naivno in nespametno - celo malomarno. Tako je tudi z ekonomijo. Dosti več ima opravka z mitologijo, z religijo, filozofijo in teologijo, kot pa z natančno znanostjo.

»Nihče še nikoli ni srečal Homo Oeconomicusa. In vendar je vsak izmed nas prav to.«

Kolbe: Ena izmed temeljnih predpostavk ekonomije je t.i. homo oeconomicus, kot ste omenili sami, človek, ki ravna razumsko. Vi ne verjamete vanj, ker ga niste še nikoli srečali? Ali vendarle?

Sedláček: Ne – poznam pa čudovito definicijo tega mita: to je nekdo, ki se ni nikoli zgodil, vendar se nenehno dogaja. Tako je s tem homo oeconomicusom: nihče ga ni še nikoli srečal. Toda vsakdo izmed nas je prav to. Težava ni v samem modelu. V fiziki, denimo, nenehno ustvarjamo modele, ki niso realistični. Vemo pa, da gre za modele. Če recimo računamo prosti pad nekega predmeta, to počnemo tako, kot da ne bi bilo zračnega upora, ali pa predvidevamo, da ta ne igra nobene vloge. Tako je preprosteje. Toda tega ne smemo vzeti kot resnico. V ekonomiji tudi naletimo na domneve – recimo, da ljudje ravnajo sebično ali da natančno vedo, kaj želijo. Ampak še so to domneve, ne smemo trditi, da je to resnica. Kajti v tem primeru bo ekonomist zvečer stopil v gostilno k prijateljem in zatrdil: zračnega upora ni. Ne moremo torej reči, da so ljudje razumski ali da so sebični. Ne smemo verjeti mitom, ki smo jih ustvarili sami. Kajti sicer se bodo domneve spremenile v prepričanja.

»Sistem ni izvrsten – je pa najboljši, kar jih imamo.«

Kolbe: Kapitalizem, pravijo, skrbi za velike družbene razlike, toda celokupno nam vendarle prinaša blaginjo in tehnološki napredek. Ali ta argumenta ne veljata več?

Sedláček: Težava je v tem, da ravnamo tako, kot bi bil kapitalizem nekaj popolnega. Ne. Ni popoln. Trgi niso popolni. Toda od ekonomije pričakujemo, da je popolna. To je smešno. Vzemite najpopolnejši sistem na svetu: računalniški program. Počne natanko to, kar želimo. Nima čustev. Vse je predvidljivo, ker temelji na matematičnih algoritmih, ustvarili pa so ga ljudje. Bistvo pa je: čeprav je to najpopolnejši sistem, kar jih poznamo, se vedno znova sesuje. Včasih se računalnik kar ustavi in ga moramo znova zagnati. Tudi če bi bil naš družbeni sistem tako popoln kot računalniški program, kar je seveda nemogoče, bi tudi takrat doživljali padce in krize. Ne smemo torej misliti, da obstaja nekakšen bog, ki ustvarja popolno gospodarstvo. Gospodarstvo moramo jemati tako kot demokracijo: sistem ni izvrsten, je pa najboljši, kar jih imamo.

Kolbe: V najinem pogovoru ste postavili že celo kopico vprašanj. Tudi naslov Vaše nove knjige »Konec kapitalizma?« se zaključi z vprašajem. Ljudje smo sredi krize in vsakodnevnih skrbi. Kje najdemo odgovore?

Sedláček: Mnogi ljudje so prepričani, da vprašanja temeljijo na odgovorih. Včasih to res drži. Toda resnično pomembna vprašanja so tu zato, da jih postavljamo. Kajti ni hujšega kot človek, ki nima vprašanj, ki v nič ne dvomi, ki vse ve. Takšen človek je povsem indoktriniran, ponotranjil je neko ideologijo, ki naj bi bila edina zveličavna. In prevladujoči ekonomski nauk se mi zdi kot nekakšna ideologija. Zato Vas zasipam z vprašanji. Zato je tudi moja knjiga polna vprašanj – in tudi postavljanje teh vprašanj sploh ni preprosta stvar.

Vir: www.deutschlandfunk.de
Foto: arhiv Družine (T.S.)