Alessandro d'Avenia, ki ga slovenski bralci poznajo že po treh izvrstnih romanih, ni samo »še eden« izmed priljubljenih pisateljev, ki ga ob predstavitvah čakajo več sto metrov dolge vrste za podpisovanje knjig. Z mladimi se srečuje vsak dan, saj je učitelj književnosti na eni od milanskih srednjih šol. Zelo dobro pozna značaje mladih in njihove sanjarije, o katerih piše, pa tudi poigravanje usode z njihovimi življenjskimi potmi.

S svojimi zgodbami skuša pokazati pot čudenja in očaranja vsakemu od njih, ki jih srečuje v učilnici. Iz te želje in iz ljubezni do moči pesniškega jezika je nastala tudi knjiga Umetnost krhkosti, ki je nekakšen recept za bralce vseh starosti, kako se iz umetnosti besede naučiti umetnosti življenja – ali kot pravi podnaslov knjige: »Kako ti Leopardi lahko reši življenje«. V nadaljevanju objavljamo nekaj misli, ki so se ob delu utrnile prevajalki Vesni Velkovrh Bukilica.

Kako obvladati »obrt« vsakdanjega žitja

To se sprašujejo – morda čedalje tiše – premnogi. Živimo v času vsesplošnega nezadovoljstva. Ta ugotovitev ni pretirana; njeno resnico bo spoznal vsak, ki se z vedrimi očmi ozre okoli sebe in najde v tujih očeh malo odziva na svojo jasnino. Zakaj je tako, ko nam – človeštvu na splošno, Evropejcem pa sploh – kljub vztrajni neenakosti gmotno vendar nikoli ni šlo bolje? (O tem ni dvoma. Le v zgodovino se je treba ozreti in jo izmeriti s stvarnimi podatki, ne z mersko enoto nostalgije za lastno mladostjo in otroštvom.) Odgovor je preprost: ker človek ne živi samo od kruha. Ker je denarja vedno premalo, če je denar edino, kar imaš. Ker svet, ki relativizira vse očem nevidne vrednote, nazadnje pozna le še vrednost vidnih predmetov.

Kako torej doseči srečo, ki ne bo le bežen privid, ki ne bo zbledela ob pogledu na najnovejši model avta, telefona, čevljev? Kako doseči trajno srečo, v kateri bo prostor tudi za naravno človeško nesrečnost ob izgubah, za otožnost, za melanholijo spričo minljivosti, da nas te ne zadušijo – in da mi ne zadušimo njih, skozi katere vendar rastemo?

V tej knjigi Alessandro d’Avenia poskuša najti odgovore na ta bistvena vprašanja. Za sogovornika si je izbral Giacoma Leopardija, enega največjih italijanskih in svetovnih pesnikov, sodobnika našega Prešerna. (To je lepa priložnost, da se bolje seznanimo z njegovo poezijo; kot vsak velik ustvarjalec je namreč Leopardi tudi naš – vsečloveški – pesnik, ne le italijanski.)

Izbira se zdi presenetljiva, kajti Leopardi (1798–1837) velja za pojem pesimizma in bivanjske otožnosti. Kdor pozna njegovo življenje, se temu niti ne more čuditi: bil je telesno bolan, grbavec, rojen v plemiški družini, ki ga je intelektualno sicer spodbujala, čustveno pa je v njej hiral. »Usoda« mu je odrekla vse, česar si je najbolj želel – želel pa si je predvsem ljubezni.

D’Avenia nam skozi »pisma« svojemu ljubemu Giacomu predstavi objektivne razloge za Leopardijevo nesrečo, vendar iz njegovih pesmi razbira, kako ji je pesnik vendarle kljuboval do zadnjega diha, z ljubečim pogledom pa se ozre tudi na usode posameznih svojih dijakov. Trajna sreča, nam govori D’Avenia, je le tista, »ki iz srca svoje je kali pognala«.

NESKONČNOST (1819)

Od nekdaj že mi drag je bil ta grič
in tale plot, ki skoraj ves razgled
do daljnega obzorja mi zastira.
A tu sedeč onkraj te žive meje
neskončni prostor in nadzemeljske
tihote in brezdanji mir ustvarjam
si v domišljiji svoji, da že skoraj
pred njimi me je strah. In ko začujem
v vejevju šelestenje vetra, oni
neskončni molk in tale drobni šum
primerjam: in pred mano vstane večnost
in izumrle dobe in sedanja,
še živa, in nje glas. Tako se misel
potaplja v tej neskončnosti in meni
ljubó je brodolomiti v tem morju.

Prevod: Ciril Zlobec