Krivice se dogajajo vsem. Peto duhovno delo usmiljenja je krivico voljno trpeti, takoj za njim pa mu sledi žalivcem iz srca odpustiti. Kako odpustiti iz srca, iskreno, nenarejeno? Včasih minejo leta, rane pa se še niso zacelile, zamera je še živa, odnosi pa uničeni. Naj ne ostane tako za vedno. Papež Janez Pavel II. je odpustil svojemu atentatorju, mnogi taboriščniki iz druge svetovne vojne so bili sposobni odpustiti svojim mučiteljem.

Jeza, zamere in bolečina preprečujejo, da bi prizadeti odpustil in ga ženejo v maščevanje. A prav odpuščanje negativna čustva omilijo in dopustijo, da se žrtev osvobodi čustvene ječe in mirneje zaživi in se morda celo spravi s storilcem.

Je vsak sposoben odpuščanja? Je vse krivice mogoče odpustiti? Se mora storilec nujno opravičiti, da mu je lahko odpuščeno? Kaj sploh delamo, ko odpuščamo? Kako vemo, da smo odpustili? Kaj je in kaj ni odpuščanje?

Na takšna vprašanja odgovarja ameriški psiholog Rober D. Enright v knjigi Odpuščanje je odločitev, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. V prvem delu pojasnjuje, kaj je odpuščanje, kako se lotiti tega procesa, kakšne so lahko posledice, če ne odpuščamo ipd., v drugem pa bralce vodi skozi proces odpuščanja, seveda, ko se za to zares odločijo.

»Odpuščanje je odločitev« je poved, ki se pogosto pojavlja v knjigi. Avtor ne obsoja tistega, ki ni pripravljen na odpuščanje, se pa trudi, da bi ga k temu usmeril in bi se za to odločil. Po njegovem mnenju je odpuščati mogoče tudi, če storilec dejanja ne prizna, če je morda že umrl ali drugače odšel iz življenja tistega, ki mu je storil krivico. Ko se spopada s krivico in storilcem, namreč zdravi sebe, ne njega. Storilcu sicer podari nezaslužen dar odpuščanja, a ne zato, da bi ga ta lahko znova prizadel, temveč zato, da zmore razumeti, sprejeti, kar se mu je zgodilo, in prenesti posledice krivice.

Odpuščanje se začne s priznanjem jeze, zamere in bolečine

Je bila krivica res storjena? Se storilec tega zaveda? Kakšne so bile okoliščine? Vse to mora človek predelati, preden vstopi v proces odpuščanja. Priznati si mora, da je jezen, goji zamero in čuti bolečino, kar je težko, vendar odpuščanje prinese olajšanje, bolečina se zmanjša, krivica in njene posledice pa velikokrat še vedno ostanejo, le spopasti se z njimi je lažje. Preteklosti pač ni mogoče izbrisati, a odpuščanje ponuja možnost mirnejše, spravne prihodnosti. Sicer ni nujno, da se proces konča s spravo, čeprav je ta možnost najboljša. Enright zagovarja tezo, da odpuščanje ne pomeni le, da se tisti, ki odpušča, pomiri, temveč, da goji do storilca pozitivna čustva in vedenje, mu nakloni sočutje, naklonjenost in ljubezen. K temu spada vse od blage naklonjenosti do skrbi za storilca.

Spremno besedo je napisal dr. Tomaž Erzar, k ibo pri Založbi Družina konec aprila izdal knjigo Dolga pot odpuščanja, v kateri bo ustvaril temeljit in poglobljen vpogled v psihološka, socialna in terapevtska področja odpuščanja. Psihologija se je s to tematiko začela ukvarjati šele pred dobrimi tridesetimi leti s spoznanjem, da človek ne more dolgo zdržati krivice, ne da bi povzročil nove drugim ali sebi. O odpuščanju pa ni treba razmišlljati le duhovnikom, temveč tudi drugim, ne glede na to, katere izpovedi so ali so ateisti.

O procesu odpuščanja govori tudi film Koliba.