Kako iz fanta postati moški?

Nejc Škoberne je mož, oče petih sinov, računalničar in podjetnik. Pred kratkim je s sodelavci uredil in prevedel knjigo avtorja Giffa Lasta Pot mladeničev z dekleti, v kateri avtor postavlja trdne temelje zdrave moške identitete. Nejc je začutil, da mora knjigo in njene nauke deliti z drugimi moškimi, najprej s svojimi sinovi – naj bo to njegova zapuščina zanje – ter tudi z drugimi moškimi. Njemu je knjiga namreč spremenila zakon in življenje – kako, je spregovoril v oddaji Reflektor. Katera so najpomembnejša spoznanja iz knjige, ki so spremenila vaše življenje in pogled nanj? Na prvo mesto bi dal spoznanje, da me (razen Boga) ne bo nihče odrešil. Kakršno koli postavljanje samega sebe v vlogo žrtve (situacije, samega sebe, okoliščin, žene …) je za moškega izjemno škodljivo. Treba se je odpovedati privilegijem žrtve in izstopiti iz tega načina razmišljanja. Prevzeti popolno odgovornost za svojo rast, svoje reakcije, postati aktiven v svojem življenju in odnosu. Po eni strani je to zastrašujoče, ker pomisliš, »aha, torej sem sam odgovoren za vse skupaj«. Po drugi je tudi v olajšanje, ker spoznaš, da imaš moč marsikaj narediti in spremeniti. K temu smo moški celo poklicani. Kaj konkretno to pomeni? Povsem konkretno to pomeni, da ko sem sprejel odgovornost, sva se z ženo nehala prepirati. Zakaj? Ker ne glede na to, ali se ona pritožuje, ji nekaj ni prav, opaža kakšne stvari ipd., se vprašam: »Kakšna je njena resnica za tem?« Moja naloga je, da tega ne vzamem osebno, pač pa da ugotovim, kaj je v ozadju in kako lahko to rešiva. Nekdaj sem se na njene pritožbe odzval z obrambo in obtoževanjem, vse skupaj je bilo neproduktivno. Kot zakonca sva se vedno trudila za zakon, kljub temu so se v najin odnos prikradli vzorci, ki niso bili zdravi in so nama preprečevali, da bi res v polnosti živela svoj zakon. Zdaj se posvetim njenim pritožbam, jo prosim za razlago in že ta prvi korak sproži, da se počuti slišano in da je najina komunikacija drugačna. Tako konflikti zbledijo in izgubijo svojo moč. A dokler moški nima postavljenega lastnega okvirja, tega ne more storiti. Kaj je ta okvir? To je skupek vrednot, ki jih imam v življenju in v kar bi rad povabil svojo ženo, svojo družino … Ta okvir se lahko spreminja, dopolnjuje. Vsakič, ko se postavim v defenzivno vlogo, zapustim svoj okvir, izgubim trdnost svojih prepričanj. Okvir se seveda pogosto lahko tudi zamaje, a moja naloga je, da ga spet trdno postavim na svoje mesto. V resnici ga naše žene tudi preizkušajo, saj od mož pričakujejo trdnost. Na trdnost se ženska lahko nasloni in to si tudi v biološkem smislu ženske od moških želijo. Kateri so po vašem mnenju bistveni vidiki zdrave moškosti, virilnosti, kot jo poimenuje knjiga? To je najgloblje hrepenenje moškega po osvajanju, po spolnosti, po tem, da nekaj naredi s svojim življenjem. Moški imamo od Boga dano vrojeno moč, ki se pogosto kaže v spolni moči. V krščanskih krogih se pogosto zgodi, da to malo potlačimo. Posledica tega je, da na vseh področjih opustimo tveganje, ker se bojimo zavrnitve ali neuspeha. To virilnost, ki pravzaprav pomeni moškost, lahko razvijamo v pozitivno smer, ki nas žene k temu, da smo najboljša različica samih sebe, ali pa tudi v negativno, ki vodi v pogubo nas in ljudi okrog nas. Naloga očetov je, da svojim sinovom pomagamo to virilnost kanalizirati, usmeriti v pravo smer. V času, ko se veliko govori o »toksični moškosti«, kakšna je razlika med to osovraženo moškostjo in zdravim moškim vodenjem? Zdi se mi, da se je skozi zgodovino koncept moškega vodenja razumel v smislu avtoritete, kar pomeni, da mi nekaj pripada že samo s tem, ker sem moški, ker imam določen status in tako dalje. Uporabiti moške lastnosti v lastno korist in v škodo drugih, se mi zdi zgrešeno. Je pa potem nihalo zanihalo v čisto nasprotno smer in se začelo moškim očitati tudi tiste stvari, ki so v resnici dobre. Dober moški namreč ni šibek moški, to je zgrešeno. Ljudje želimo slediti tistim, ki so dobri vodje, ki jim zaupamo in so za nas pripravljeni služiti. Knjiga odgovarja ravno na to: kako slediti svojim željam in hrepenenjem, kaj si želim v življenju ter kako služiti drugim in ob tem poskrbeti tudi za njihova hrepenenja. Kakšna pa mora biti notranja naravnanost ženske (žene), da sprejme predloge moškosti (vodenje, okvir …), kot jih opredeljuje knjiga? Zelo neproduktivno je, da bi moški od ženske imel neka pričakovanja v smislu, kaj bi ona morala. Ko se povsem odvežem od teh pričakovanj in samo sledim temu, kar je moja naloga, se stvari uredijo same po sebi, saj ženska sprejme moško vodenje. Ko se moški začne drugače obnašati, ko ni zamerljiv ter ne prelaga odgovornosti in odločitev za vse na svojo ženo, bo to žena zelo rada sprejela in bo tudi ravnala v skladu s tem, kar potem postane njena vloga. Ko možje žene odrešimo tega, da morajo vse same, da se morajo o vsem same odločati, biti pobudnice vseh stvari pri vzgoji otrok in v gospodinjstvu, ko nismo užaljeni, kadar ni po naše, je to za žene veliko olajšanje in takemu vodenju z veseljem sledijo. Kaj pa, če si ženska želi biti glavna voditeljica v družini? Voditeljstvo je v resnici ogromen stres, ki ga ženske, če morajo biti one v družinah voditeljice, slabše prenašajo od moških. Zato je do njih krivično, če so postavljene v to vlogo. Moški mora imeti v svojem okvirju odgovornost za vse, kar se dogaja v njegovem življenju in pod streho njegove hiše. Menim, da je dobro vodenje nevidno in da gre za to, da sam prevzamem odgovornost za stvari, potem pa določim, kaj je naloga koga in kako bomo vse skupaj izvedli. Po nepotrebnem je to moško vodenje predmet neke kontroverznosti in spotike. V resnici mislim, da smo moški poklicani k vodenju zato, ker nam to povzroča manj stresa, ker raje tvegamo od žensk in ker lažje prenašamo breme odgovornosti, tudi ko gredo stvari recimo narobe. Kako v praksi spoznanja zdaj vključujete v vzgojo svojih sinov? Pomembno se mi zdi z njimi odpirati temo, kako se sploh obnašati kot moški. Pri sinovih, recimo, kako govoriti s svojo mamo. Kako govoriti z ženskami? Treba je povedati, da so med moškimi te stvari bolj enostavne, velikokrat obrnemo kaj na hec in je stvar urejena. Ženska komunikacija pa je malo drugačna in zdi se mi pomembno, da moški to vemo. Odkar sem prevedel to knjigo, je eden izmed mojih ciljev poskrbeti, da bo imela moja žena čim manj stresa. Konkreten primer: nekdaj sem si ob opazovanju prepira med ženo in najstnikom mislil, to je njena stvar in naj sama izpelje prepir do konca. V resnici, in to sem začel ugotavljati po tej knjigi, pa je to moj problem, ker je to situacija, v kateri moja žena doživlja stres. Kot mož si želim, da je moja žena bolj sproščena, saj bo to pozitivno vplivalo na najin odnos, najino spolnost in tako dalje. Zato v takih situacijah skušam fantovsko »zaganjanje«, negodovanje, prepirljivost itd. usmerjati nase. Jaz to lažje prenašam kot žena, manj čustveno, zato sem jaz tisti »na prvi bojni liniji«. Do nje pa sinovi pridejo kasneje, ko je prvi odziv že malce omiljen in predelan. Kako konkretno se je po teh načelih vaše ravnanje iz fantovskega spremenilo v moškega? Vedno sem bil precej čustveno in tudi fizično občutljiv, kar se je odražalo v tem, da so me stvari hitro prizadele in je morala žena okrog mene hoditi »po prstih«. Zato sem moral zgraditi neko čustveno odpornost, ki pa izhaja iz globlje ugotovitve: imaš od Boga dano dostojanstvo, ki je brezpogojno, samo zato, ker si. Postati moraš neobčutljiv na potrditve, ki naj bi ti jih dala žena. Saj žena ti lahko daje potrditve, ampak potrditi te pa ne more. In šele ko to dojameš, se lahko začneš spraševati, kam hočeš voditi svojo družino v tem življenju. Šele potem se začneš spraševati, kako je lahko v naši družini lepo, kako je lahko v njej Življenje. Knjiga se dosledno naslanja na Sveto pismo in vero v Boga. V kakšnem trenutku je ujela vas, kar zadeva osebno vero? Do lani sem bil agnostik, in to kljub temu, da sem se veliko gibal v katoliških krogih. Nisem se prav veliko ukvarjal z Bogom in si niti nisem predstavljal, da bi se kar naenkrat spreobrnil. Potem sem ugotovil, da je bil razlog za to tudi v tem, da nisem bil v svojem trdnem okvirju. Pravzaprav lahko rečem, da je to, da sem začel verovati, verjetno največji od vseh sadov moje poti s to knjigo. Zavedam pa se, da imam na tem področju še veliko dela, saj bi rad prevzel tudi odgovornost za vodenje svojih otrok na področju vere in moram še priti do tega, kako, na kakšen način lahko vsakega od njih pripeljem do osebne vere.

Dostop do članka (47174)

Kako iz fanta postati moški?

Kako iz fanta postati moški?

Katera so najpomembnejša spoznanja iz knjige, ki so spremenila vaše življenje in pogled nanj?

Tam, kjer družina znova najde čas drug za drugega – Rogatec

Kakšno vlogo ima barva jajčne lupine?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.