Hanna zaradi bolezni konča kariero, izgublja motorične funkcije in trpi hude bolečine. Poleg tega noče »biti v breme« svojemu možu, zato prosi družinskega zdravnika dr. Langa, naj ji pomaga umreti, a ta to odločno zavrne. Hanna se zato obrne na svojega moža Thomasa Heyta, ki je tudi uspešen zdravnik in se trudi, da bi poiskal zdravilo zanjo. Čeprav na začetku okleva, ga njeno trpljenje in neuspeh pri iskanju zdravila prepričata, da ji da smrtni odmerek uspavala.

Drugi del filma prikazuje sojenje dr. Heytu in soočanje argumentov za in proti evtanaziji, konča pa se z govorom obtoženca, v katerem ta obsodi krutost zakonodajnega sistema, ker ne dopušča, da bi prekinili trpljenje bližnjih. Čeprav se zgodba sliši zelo sodobno, so film prvič predvajali 29. avgusta 1941 v berlinskem kinu Capitol in je bil del nacistične propagande pod taktirko Josepha Goebbelsa, s katero so želeli upravičiti program usmrtitve bolnikov, oseb z oviranostjo in duševnih bolnikov.

Izsek iz filma

Grozljivo ozadje

Akcija T4, kot so poimenovali nacistični evtanazijski program, je imel seveda mračnejše cilje od »usmiljenja« do trpečih. V šestih letih so v njegovem okviru usmrtili okoli 300.000 ljudi, v ozadju pa je bilo prepričanje o »življenja nevrednem življenju«. V filmu je to ozadje prikazano le prikrito, morda se še najbolj pokaže v stranski zgodbi dr. Langa, ki opusti svoje prvotno nasprotovanje evtanaziji, ko zdravi duševno bolnega otroka, ki zaradi bolezni ostane slep in paraliziran. Zgodba tako igra na čustva gledalcev in jih vodi, da v dr. Heytu vidijo moralni zgled, njegov umor žene pa daje vtis dejanja iz usmiljenja in ljubezni.

Film vsebuje tudi prikrito kritiko Cerkve, saj napeljuje na to, da ta nasprotuje evtanaziji samo zaradi nekakšnega poveličevanja trpljenja pred smrtjo. Do evtanazijskega programa so bili kljub državni propagandi številni Nemci zadržani, tudi zaradi ostrih obsodb s strani Katoliške Cerkve, pri čemer se je izpostavil predvsem münstrski škof, danes blaženi Clemens August von Galen.

Blaženi Clemens August von Galen. FOTO: Bistumsarchivs Münster, avtor Gustav Albers

Škof von Galen je nacistično politiko imel za nasprotno naravnemu zakonu in v eni od pridig poudaril: »Tako sodijo: ne morejo več proizvajati blaga, so kot star stroj, ki ne deluje več, so kot star konj, ki je postal neozdravljivo hrom ... Kaj storite s starim strojem? Odstranite ga. ... Če se vzpostavi in obvelja načelo, da se 'neproduktivni' sočlovek lahko ubije, potem gorje vsem nam, ko se postaramo in oslabimo ...«

Vredno in nevredno življenje

Medtem ko se je po drugi svetovni vojni evtanazija zaradi zlovešče preteklosti umaknila iz političnih razprav, so etična vprašanja o koncu življenja danes znova aktualna predvsem v zahodnih družbah. Evtanazija in samomor s pomočjo postajata družbeno sprejemljiva, v vse več državah tudi legalizirana.

Ta obrat tudi danes spremlja prikazovanje evtanazije s svetle strani, čeprav morda ne tako odkrito propagandistično kot film Obtožujem. Seveda ne moremo povleči čisto neposrednih vzporednic, saj sodobni zagovorniki evtanazije ne delijo nacistične ideologije in državno prisilo danes nadomešča (vsaj navidezna) svobodna izbira posameznika. Toda v ozadju je podobna ideja »življenja nevrednega življenja«, ki izhaja iz predsodkov psevdoznanstvene misli 19. stoletja.

Nacistična propaganda za evtanazijo: primerjava državnih stroškov za "dedne bolnike" in skupnih stroškov državne uprave. FOTO: US Holocaust Memorial Museum

Umor iz »človekoljubja«

Nacistični program evtanazije namreč ni zrasel iz nič, ampak je le do skrajnosti prignal idejo evgenike, ki je bila široko razširjena v Evropi in Ameriki. Evgenično gibanje si je prizadevalo za »izboljšanje človeštva« z izločitvijo »slabih genov«, med drugim tudi s prisilno sterilizacijo telesno ali duševno »neprimernih«, večinoma iz revnejših slojev. Na družbo so poskušali prenesti Darwinov nauk o naravni selekciji in poskušali odpraviti vse »hibe« ter s tem ustvariti »čisti« svet brez trpljenja, iz prepričanja, da je to pravo človekoljubje.

Čeprav so metode drugačne, danes vidimo podobno težnjo. Catalina Devandas-Aguilar, nekdanja posebna poročevalka Združenih narodov za pravice oseb z oviranostjo, tako opozarja, da se pod plaščem individualne izbire širi »liberalna evgenika«, ki telesno ali duševno oviranost vidi kot nekaj, kar razvrednoti življenje.

Nacistična propaganda za evtanazijo: primerjava dnevnega stroška države za "dedno bolne" in dnevnih življenjskih stroškov "dedno zdrave" družine. FOTO: US Holocaust Memorial Museum

Navidezna svobodna izbira

Podobno je tudi v primeru evtanazije in samomora s pomočjo, ki pod »pravico do izbire« skriva družbene predsodke, kaj je »vredno življenje« in kaj ne. Zato se iz (redkih) primerov neznosnega trpljenja, ki ga ni mogoče lajšati, hitro razširi na osebe z oviranostjo, duševno bolne, celo otroke, kot kažejo primeri iz Belgije, Nizozemske ali Kanade. Svobodno odločitev zameglijo družbeni pritiski, nedostopnost zdravstvene nege, občutki osamljenosti in odvečnosti, misel, »da ne bomo v breme«.

V Kanadi se je že pokazalo, da se za evtanazijo nadpovprečno odločajo ljudje iz ranljivih skupin, ki jih je zdravstveni in socialni sistem pustil na cedilu. Vse to pod vprašaj postavlja osnovne predpostavke zagovornikov tako imenovane »pomoči pri umiranju«: da gre za svobodo in avtonomijo posameznika, da gre za dejanje pomoči ali usmiljenja in da gre za napredek v človečnosti; pogled v zgodovino kaže, da gre bolj za ponavljanje stare, zlovešče zgodbe.