Kot smo imeli priložnost brati v zadnjih tednih, je svetovno javnost razburila izjava lefebvrovskega škofa Richarda Williamsona, s katero je zanikal holokavst. Ob vseh polemikah, ki jih je bila novica deležna, pa velja vsaj kot zanimivost predstaviti še kakšen dodaten zgodovinski kamenček, ki dopolnjuje sliko mozaika omenjene zgodbe.

Robert Moynihan, urednik ugledne ameriške revije 'Inside the Vatican' ('Znotraj Vatikana'), je te dni opozoril na nekaj zgodovinskih dejstev, ki življenjepis nadškofa Lefebvra osvetljujejo tudi z druge strani. Nadškof Marcel Lefebvre je namreč krutost, ki so je bili deležni milijoni Judov pred in med drugo svetovno vojno, okusil na lastni koži. Njegov oče je leta 1944 umrl v nacističnem koncentracijskem taborišču v Sonnenburgu, nedaleč od Krakowa. Gestapo ga je v taborišče poslal zaradi njegovega sodelovanja s francoskim odporniškim gibanjem in z britansko obveščevalno službo.

V času prve svetovne vojne (1914-1918) je Rene Lefebvre svoji domovini služil kot vohun. Četrt stoletja pozneje, ko so nacisti okupirali Francijo, se je znova lotil vohunstva, vedoč, da s tem tvega svoje življenje. Številnim vojakom in pobeglim zapornikom je omogočil vrnitev v neokupirane dele Francije ter v London. Po nekaterih, sicer še ne potrjenih pričevanjih naj bi Rene Lefebvre pomagal tudi reševati Jude, tako da jim je omogočil pobeg v Španijo, sam pa je končal v koncentracijskem taborišču.