Zapri
Iskanje

Kako lahko starši otrokom pomagamo pri učenju?

Za vas piše:
Barbara Novak
Objava: 21. 11. 2021 / 07:18
Oznake: Mladi, Šola
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 21.11.2021 / 07:40
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Kako lahko starši otrokom pomagamo pri učenju?

Kako lahko starši otrokom pomagamo pri učenju?
Cilj staršev je, da otrok postaja vedno bolj samostojen in da tako nadzor ter spodbude ne bodo več potrebne. FOTO: Shutterstock
Učenci so že pošteno zakorakali v šolsko leto. Naj predstavimo nekaj dejstev o učenju in učencih, ki bodo staršem v pomoč pri podpori in usmerjanju otroka.

Cilj staršev je, da otrok postaja vedno bolj samostojen in da tako nadzor ter spodbude ne bodo več potrebne.

1. korak: Prostor in čas

Otrok za učenje potrebuje stalen prostor. Učenje za svojo mizo v sobi mu omogoča večjo zbranost, saj pozna predmete v okolju, pa tudi njegovi možgani prostor povežejo z učenjem. Naj otrok ve, kdaj je čas za učenje. Odmori med učenjem so pomembni zaradi večje zbranosti. Največ si zapomnimo na začetku in na koncu učne enote. Če učenje razdelimo na več delov s kratkimi odmori, dobimo tudi več začetkov in koncev. Koristno je, da učenec npr. vsako polurno učno enoto začne s ponavljanjem naučenega v času pred odmorom.

Prispevek je bil objavljen v Naši družini (46/2021).

2. korak: Predstave o učenju

Pomembno je, da z otrokom spregovorite o tem, kako sam gleda na učenje in znanje. Izobraževanje ne poteka tako, da učitelj v šoli govori in zliva znanje v učence, pač pa mora učenec sam aktivno pristopati k učenju. Otrok, ki se uči le za dobre ocene, bo za učenje potreboval veliko spodbude. Če pa ga predmet zanima in se mu zdi uporaben, se v njem okrepi notranja motivacija. Posledično bo zadovoljen tako s procesom kot tudi z rezultatom. Starši lahko povežete šolsko snov z izleti, z vsakdanjimi opravili, z doživetji in prigodami. Tako mu pomagate, da osmisli šolsko snov. Prepričajte svojega otroka, da mu bo znanje koristilo. Pri učenju je namreč zelo pomembno, da novo znanje vežemo na že osvojeno znanje, saj se tako spominske mreže v naših možganih širijo.


Maja Jerkič, mama šestih otrok


V prvih treh do petih letih šolanja sem jih spremljala tako, da sem preverjala delo v šoli in naloge. To je bilo odvisno tudi od otroka. Če je bilo treba, sem dodatno kaj razložila in preverila znanje pred testom. Večinoma niso imeli učnih težav, sem pa morala biti dosledna pri preverjanju, ali opravljajo šolske obveznosti. Od petega razreda naprej sem jih počasi spuščala in le preverjala ocene. Če se otrok ni hotel učiti, sem pustila, da je dobil slabo oceno, kar je najbolj učinkovalo in se je iz izkušnje naučil posledice. Slaba ocena je bila vedno posledica lenobe. Spodbujala sem ga, da si sam naredi urnik učenja. Je pa res, da je bilo izkušenj s slabimi ocenami malo. Največji napor je zame vztrajanje pri urejenosti: zvezki, lepa pisava, torba, urnik ... In jutranje vstajanje.



3. korak: Spodbujanje

Obstajajo tri možnosti spodbujanja otroka: pozitivno ojačevanje, negativno ojačevanje in kaznovanje. Ni skrivnost, da je najučinkovitejše pozitivno ojačevanje. To pomeni, da otroka nagradite za vedenje, ki ga želite čim več. Nagradite ga lahko z materialnimi nagradami, npr. s hrano, igračami, darili. Lahko uporabite akcijske nagrade, npr.: Ko končaš nalogo, se gremo določeno igro, greš k babici, pokličeš prijatelja, narediva večerjo. Tretja vrsta nagrade pa je socialna nagrada, npr. pohvala pred vsemi, potrditev, poveste mu, da ste ponosni nanj. Mlajši učenci potrebujejo konkretno nagrado, potem pa vedno bolj simbolične. Najosnovnejše nagrade so hrana in določene aktivnosti, manj konkretne pa so različni privilegiji, ocene, pozornosti, pohvale. Na koncu pa želimo doseči, da se učenec zna sam nagraditi in pohvaliti.

Drugi način motiviranja je tako imenovano negativno ojačevanje. »Če se ne boš dobro naučil pesmice, boš dobil slabo oceno/ne bomo šli ven.« Posledično se učenec uči le zato, da se izogiba manj željenim posledicam. Še vedno pa ima pri tem učenec možnost, da se odloči in izbira med obema vedenjema.

Tretja oblika motiviranja je kaznovanje, ki pravzaprav ne motivira preveč dobro. »Ker se nisi naučil, dobiš 1.« Čeprav je ta način za spodbujanje k učenju najslabši in najmanj uspešen, je vseeno pomembno, da se obljubljena kazen tudi izpelje. Če že uporabljate kaznovanje, ne pozabite, da kaznujete vedenje, ne osebe, in da vedno pokažete ali razložite, kakšno vedenje pričakujete, da bo otrok vedel za naslednjič.

Infografika: Lucia Jerman


4. korak: Povratne informacije

Povratne informacije so tisto, kar omogoča napredovanje v procesu učenja. Otrok že med učenjem potrebuje informacije o tem, kako mu je šlo; se je pravilno lotil učenja, se je držal urnika. Če ima naslednji dan ocenjevanje znanja in še ne zna sam preveriti svojega znanja, ga preverite skupaj. Povejte mu, kaj mora še ponoviti, kako si lahko snov laže zapomni. Skupaj ugotovite, kako lahko naslednjič sam preveri svoje znanje.


Milena Novak, mama osmih otrok


Vsak otrok je svet znanja osvajal drugače in ko sem prepoznala sposobnosti otroka, sem temu primerno dodajala tudi svojo pomoč. Vse otroke sem morala spodbujati k lepi pisavi, natančnosti in rednemu učenju. Pri otroku, ki mu je šlo slabše, pa sem presedela mnogo ur in mu poskušala približati snov. Ko je otrok dozorel, da je v redu izpolnjeval šolske obveznosti, sem ga nadzorovala samo še od daleč. Enega od otrok sem prepustila šele v srednji šoli. Zdelo se mi je, kot bi takrat zacvetel in uspešno opravil maturo. Spremljala sem jih toliko časa, da so zmogli odskočiti sami. Večkrat sem doživela, da se kdo ni mogel učiti. Takrat sem sedela poleg njega in se z njim učila. Z njim sem reševala naloge, ponavljala angleščino, izmišljevala sem si nove naloge.



5. korak: Razmišljanje o učenju

Pomembno je zavedanje učnega procesa in znanje o tem, kako se učiti. Predvsem otrokom od 4. razreda naprej poskušajte pomagati odkriti, kaj jim najbolj ustreza. Vprašajte otroka, kako se uči, kaj mu je do sedaj najbolj pomagalo, na kakšen način si največ zapomni. Kaj mu je vzelo pozornost, koliko odmorov potrebuje. Otroci se razlikujejo glede na to, ali so slušni, vidni ali kinestetični tip. Posledično se nekateri laže učijo, če berejo naglas, drugi, če vse prepišejo, tretji pa se neprestano premikajo. Pri učenju poskušajte aktivirati vid, sluh, govor in telesno aktivnost. Skupaj ugotovite, kaj je značilno za posamezen tip učenca in kakšne tehnike mu pomagajo. Na spletu je precej gradiva o tem. Otroci se razlikujejo v tem, kdaj se laže učijo (zjutraj, popoldne, zvečer). Skupaj z otrokom odkrijte, kaj je zanj optimalno, da bo kasneje tudi sam razmišljal o procesu učenja in ga po potrebi spreminjal. Na spletu je veliko tehnik in priporočil pod imenom »učenje učenja«.

Pomembno je zavedanje učnega procesa in znanje o tem, kako se učiti. FOTO: Shutterstock

6. korak: Ko nastopijo učbeniki

Ko nastopijo učbeniki in obsežnejša snov, se je z otrokom treba pogovoriti, kako naj se uči ob pomoči le teh. Poglejte, kako je učbenik sestavljen, na kakšen način se loti določene teme, kako si lahko otrok pomaga s slikami, katere besede so odebeljene. Na spletu si lahko pogledate različne tehnike dela z učbeniki, ki bi mu pomagale.

Pri novi snovi v učbeniku naj si otrok najprej zabeleži, kaj že ve o določeni temi, da aktivira spominsko mrežo. Ko se uči iz učbenika, mu pomagajte z vprašanji, kot so: kako lahko uporabiš to informacijo, kako bi to povedal po svoje, zakaj to drži, se s tem strinjaš, se ti zdi to logično? S časoma se bo tudi sam navadil, da o prebranem razmišlja.

Prepričajte svojega otroka, da mu bo znanje koristilo. Pri učenju je namreč zelo pomembno, da novo znanje vežemo na že osvojeno znanje, saj se tako spominske mreže v naših možganih širijo. FOTO: Shutterstock

7. korak: Rahla pozitivna čustva

Najbolje se učimo, ko doživljamo rahlo pozitivna čustva. Kadar je otrok preveč pozitivno ali negativno razpoložen, je pomembno, da se najprej umirite in šele nato začnete z učenjem. Če smo napeti, naši možgani delujejo slabše.

Težko določimo, do katere starosti lahko spremljate otroka pri učenju, od kje naprej pa mora stvari delati sam. Nekateri sploh ne potrebujejo nadzora, spet drugi pa celotno osnovno šolo. Poskušajte mu dati okvir in red, s katerim bo vedno bolj učinkovit pri učenju, in mu osmislite stvari. Ne pozabite pa, da je učenje v prvi vrsti otrokova odgovornost.

Nalaganje
Nazaj na vrh