Kako nastajajo filmi studia Siposh

Skoraj prve besede, ki jih slišim, ko se ob šestih zjutraj srečam s člani ekipe Studia Siposh, so besede enega od zaposlenih, ki ravno prihaja na delo in vpraša svoje sodelavce: »Ali ste prišli ali odhajate?« To veliko pove o delu ustvarjalcev iz Studia Siposh, s katerimi sem se odpravil na snemalni dan v samostan Mekinje. Pridite z menoj! Zgodnje jutro in seznam za ves dan Ko prispem, tehnična ekipa (po domače jim pravijo »GRIP-ovci«) že nalaga opremo iz skladišča v kombi. Kako vedo, kaj vzeti? Imajo seznam na listu, ki sta ga pripravila snemalec in asistent produkcije. Tokrat snemajo prispevek za ameriško katoliško spletišče EWTN in njihovo serijo Explore with Miracle Hunter. V Mekinjah bodo posneli prizore o videnjih sestre Pierine v Milanu, kjer naj bi se ji prikazala Jezus in Marija ter ji naročila izdelavo medaljona z upodobitvijo trpečega Kristusovega obraza. Samostan – filmska lokacija Ko prispemo v Mekinje, vsak ve, kaj je njegovo delo. Na terenu so že snemalec, režiserka, dva asistenta produkcije in trije GRIP-ovci. Pridružita se tudi specialistki za ličila in kostum, kmalu za njima pa tudi igralka Ajda, ki bo upodobila sestro Pierino. Medtem ko večji del ekipe pripravlja vse potrebno za začetek snemanja, pokukam v garderobo. Ajdo že ličijo in oblačijo v redovno oblačilo, vmes se pridruži še Jošt (upodobil bo Jezusa), ki bo kar nekaj časa v garderobi – maska za trpečega Jezusa je zahteven projekt. Medtem hodnik zapolni umetno proizvedena megla, da je na kameri vse videti mehkeje. Skozi okna »posije sonce« – v resnici močni reflektorji, postavljeni pred okni samostana. Ko je sestra Pierina po skoraj eni uri urejena (čeprav je peta na njenih čevljih med snemanjem začela razpadati), so pripravljeni na snemanje! Snemanje je sklepno dejanje priprav Snemanje gladko teče, ker je za vse poskrbljeno vnaprej. Termin so določili mesec vnaprej in takoj obvestili igralce. Asistenta produkcije sta medtem raziskovala, kakšne kostume in kakšen prostor potrebujeta, da bo zgodba časovno verodostojna. Uskladila sta se z lastniki in organizirala logistiko dneva – od prevoza ekipe do prigrizkov in kosila. Ugotovila sta, da imajo v Mekinjah sobo prav z začetka 20. stoletja. Tudi stilistke so pripravile svoj del, Jezusovo masko so zvadile, da je na snemalni dan postopek trajal »le« dve uri. Igralec (skoraj) najmanj pomemben Ko je vse pripravljeno, besedo prevzame režiserka Mirjam. Igralci poznajo vlogo, ni pa potrebno veliko priprave, projekt namreč nima dialogov. Vse temelji na gesti, izrazu, svetlobi. Ajda mi zaupa: »Na snemanju mi je najbolj fascinantno, da je igralec najmanj pomemben za to, da kader uspe.« In res – ključni so svetloba, podrobnosti, kader. Ko je vse na svojem mestu, je čas za klasičen dialog režiserke (»kamera«) in snemalca (»teče«). Sledi samo še »akcija.« In na koncu vzklik »cut!«. Užitek je opazovati ta proces. Režiserka se med snemanjem iskreno smeji od navdušenja, a hkrati budno spremlja dogajanje. Stilistke so ves čas ob strani, da uredijo še tako majhno nepravilnost. Med enim in drugim kadrom asistentka kamere hitro menja objektive in pazi, da snemalec med gibanjem ne izgubi ravnotežja. Glede na dinamiko prizora zamenja tudi kamero. Ves čas ima režiserka pred seboj monitor, da v živo vidi isto sliko kot snemalec. Ob sebi ima seznam kadrov, ki jih je treba posneti. Isto gibanje skoraj vedno posnamejo od blizu in daleč. Eden od dveh snemalcev Studia Siposh je kar ustanovitelj studia, David Sipoš sam. O svojem delu (poleg snemanja) za snemalni dan pove: »Skrbim za komunikacijo med režiserjem in tehnično ekipo. Delo moram dobro razporediti vnaprej, da smo hitri in učinkoviti.« O tem, ali je težko ves dan nositi kamero, pa se pošali: »To je neke vrste trening, tako da lahko privarčujemo pri naročnini v fitnes klubih.« Prej kot načrtovano, a delo še ni končano Po prvi sceni ekipa preuredi sobo in na vrsti je Jezusovo prikazovanje sestri Pierini. Če bi komu pokazal svoj sebek z Jezusom, bi verjetno mislil, da je fotografijo ustvarila umetna inteligenca. Jošt kot Jezus, posebej s popolno masko, je res videti »tapravi«. Vprašam ga, ali čuti pritisk. »Ne, ker mi ni treba nič govoriti. Med igranjem se počutim sproščenega, saj igram Jezusa pri Studiu Siposh že dve leti. Edino, na kar moram paziti, je, da se ne brijem,« odvrne v smehu. Po drugi sceni je že čas, da vso opremo prestavijo v cerkev. Obišče nas igralka, ki igra Marijo, ki so ji morali s pudrom prekriti tatu (Marija ga verjetno ni imela:)). V manj kot eni uri je oprema pripravljena in začne se snemanje zadnjega kadra, za katerega so umaknili kar cel oltar. V času tridentinske maše namreč niso imeli oltarne mize. Ko posnamejo vse za tisti dan, pa dela še ni konec. »Po snemanju snemalec material naloži na naš strežnik,« pove režiserka, »sledi izbor in združevanje kadrov, prvi pregledi, odstranjevanje drobnih motečih detajlov (tatuji, obliži, sodobni elementi, ki ne sodijo v zgodovinski prizor). Ko so popravki potrjeni, sledi barvna obdelava in fina montaža, da prizori zadihajo kot celota.« Česar gledalci ne vidimo Kdo bi si mislil, da iz celodnevnega snemanja nastane komaj petminutni posnetek? Ekipo je čakal še en snemalni dan – za dodatnih nekaj minut. Ogromno ur za nekaj popolnih trenutkov na zaslonu. Izpostaviti velja, da je večina ekipe ves dan na nogah. Da ne govorimo o nošenju in držanju luči in kamer. Eden od nosilcev luči se je ob premikanju nazaj celo zaletel v opremo na tleh (a ni padel). Studio Siposh, kapo dol!

Dostop do članka (47174)

Kako nastajajo filmi studia Siposh

Kako nastajajo filmi studia Siposh

Zgodnje jutro in seznam za ves dan

Samostan – filmska lokacija

Postni čas je lahko tudi čas veselja!

»Baby Box« – varna alternativa splavu

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.