Decembra lani sem se zaradi dela preselila v Irak. V Erbil, prestolnico neodvisne regije na severu države, sem priletela na nedeljo, njihov prvi delovni dan v tednu, in v službi so me moji iraški sodelavci sprejeli tako, da so me pogostili s kosilom.

Iraški dialekt mi je bil tedaj kljub znanju knjižne arabščine popolna neznanka, zato med pogostitvijo nisem posvečala preveč pozornosti burni razpravi novih sodelavcev. Zahvaljujoč mojemu predhodnemu bivanju v Egiptu in Jordaniji sem bila namreč navajena, da se na tem koncu sveta na videz žgoče debate pogosto vrtijo o najboljših recepturah za pripravo mesa. Zdelana od nočnega leta sem se zato bolj kot ne zgolj vljudno nasmihala in uživala v ponujenih jedeh. Nenadoma pa se je k meni obrnil šef, musliman, in me dobrodušno vprašal v angleščini: »Kako pa se postite v tvoji religiji?«

»Ti se najmanj postiš«

Sodelavci so hitro opazili mojo zmedenost in mi povzeli njihovo debato: primerjali so vrste postenja v r...