Tako se papež Frančišek (2013-2025) v knjigi z naslovom »Življenje« spominja prihoda v Rim konec februarja 2013, po odstopu Benedikta XVI. Knjiga, ki je nastala po nizu pogovorov med argentinskim papežem in italijanskim časnikarjem Fabiem Marchesejem Ragono, vatikanskim dopisnikom televizijske skupine Mediaset, po avtorjevih besedah »pripoveduje najpomembnejše dogodke iz druge polovice dvajsetega in prvih desetletij enaindvajsetega stoletja skozi oči zelo posebnega pričevalca – papeža Frančiška«. Pokojni papež je velikodušno sprejel njegovo povabilo in je skozi pogovor v luči osebne izkušnje opisal dogodke, ki so v njegovem času zaznamovali človeštvo.

Peš v Vatikan

V teh dneh je posebej zanimivo poglavje, v katerem se spominja svoje izvolitve na papeški položaj in dogajanja pred tem: »Osemindvajsetega februarja zjutraj smo se kardinali zbrali v Klementovi dvorani, da bi se poslovili od papeža Benedikta, ki nas je kot veliki teolog nagovoril z zelo globokimi mislimi.« Kardinali so se papežu zahvalili z dolgim aplavzom, Benedikt pa je ob tisti priložnosti, tako Frančišek, obljubil brezpogojno spoštovanje in pokorščino novemu papežu, »ki bo izvoljen na konklavu in je že med nami«, kot je dejal Benedikt.

Kardinal Bergoglio je med konklavom leta 2013 bival v duhovniškem domu na Via della Scrofa, v bližini Piazze Navona.

Naslednji dan se je začela pripravljalna faza konklava s splošnimi srečanji, ki so kardinale zaposlovala vsak dan od četrtega marca do enajstega marca zjutraj. Kardinali elektorji so v Vatikan prihajali na različne načine: nekateri peš, drugi z avtomobili, nekaj skupin celo z minibusom. Kardinal Bergoglio, ki je ob tej priložnosti bival v duhovniškem domu na Via della Scrofa, v bližini Piazze Navona, je pripešačil sam, s torbo v roki. Za pot je potreboval približno pol ure. Ker je bil zavit v črn plašč in brez kardinalske čepice, ga verniki in novinarji niso prepoznali, zato je lahko neovirano prečkal Trg sv. Petra in pravočasno prispel na cilj.

Knjiga »Življenje« je nastala po nizu pogovorov med argentinskim papežem in italijanskim časnikarjem Fabiem Marchesejem Ragono, vatikanskim dopisnikom televizijske skupine Mediaset. FOTO: arhiv Družine

Nagovor, ki je »zapečatil mojo usodo«

9. marca 2013, ko so se kardinali zbrali na devetem jutranjem srečanju, je nadškof Bergoglio – ki je bil po mnenju poznavalcev v ožjem izboru papeških kandidatov že na konklavu leta 2005 – napisal kratek nagovor in ga prebral pred celotnim kardinalskim zborom. V njem je izrazil svoje mnenje o tem, kakšna bi morala biti Cerkev – daleč od samozadostnosti in posvetnosti –, in na kratko opisal identiteto naslednjega papeža. Kot je pojasnil v pogovoru s časnikarjem Ragono, je tisti triminutni nagovor, ki mu je sledil dolg aplavz, »zapečatil njegovo usodo« in mu življenje postavil na glavo. Pozneje je izvedel, da je od tistega trenutka začelo med kardinali krožiti njegovo ime. Sam se takrat še ni zavedal »resnosti položaja«, razmišljal je o nedokončanih homilijah, ki jih je pustil na pisalni mizi v Buenos Airesu, in komaj čakal, da se vrne domov.

Tri zelo jasna znamenja, da ga je večina kardinalov izbrala za Benediktovega naslednika, je dobil na dan svoje izvolitve, 13. marca dopoldne, ki ga je preživel v Sikstinski kapeli zaradi glasovanja. Med kosilom v Domu sv. Marte ga je najprej havanski nadškof Jaime Ortega y Alamino prosil za kopijo nagovora s kardinalskega srečanja in ker ni imel dostopa do fotokopirnega stroja, mu je prinesel kar izvirnik. Kardinal Ortega je nemudoma odvrnil: »O, kako lepo, da bom lahko domov odnesel spominek na novega papeža!«

Med kardinali so krožile govorice o Bergoglievem zdravju in takrat je naposled spoznal, da sobratje resnično razmišljajo o njem kot o Benediktovem nasledniku.

Drugo znamenje je bilo vprašanje kardinala Francisca Errázuriza, zaslužnega nadškofa Santiaga de Chile, ali je že pripravil svoj nagovor. »Kakšen nagovor pa?« se je začudil kardinal Bergoglio. »Tistega, ki ga boš moral danes izreči z osrednjega balkona bazilike, mu je pomenljivo odgovoril čilski sobrat.

Tretje znamenje pa je bil pogovor s kardinalom Santosom Abrilom y Castellójem, ki ga je zanimalo, ali Bergogliu »res manjka eno pljučno krilo«. To seveda ni držalo, papežu Frančišku so v mladosti odrezali le zgornji reženj desnega krila, toda med kardinali so krožile govorice o njegovem zdravju in takrat je naposled spoznal, da sobratje resnično razmišljajo o njem kot o Benediktovem nasledniku.

Škofovski križ in ortopedski čevlji

Zaradi vsega, kar je slišal med kosilom, se je podzavestno bal, da ga bodo res izvolili, zato je popoldne odlašal z vstopom v Sikstinsko kapelo. Po prvem glasovanju tistega popoldneva je bil skoraj izvoljen in takrat je k njemu pristopil brazilski kardinal Cláudio Hummes ter rekel: »Ne boj se, no! To je delo Svetega Duha!« Zatem pa je izrekel stavek, ki se je kardinalu Bergogliu za vedno vtisnil v srce in misli: »Ne pozabi na uboge!« Takrat je dobil navdih za svoje papeško ime Frančišek, v čast asiškemu ubožcu. Uradno ga je sporočil kardinalu Giovanniju Battisti Reju, ki je v skladu s pravilnikom kot najstarejši kardinal volivec opravljal naloge dekana v Sikstinski kapeli.

Ko je prišel trenutek, da si prvič nadene bela oblačila, je nekatere razkošnejše kose zavrnil.

Ko mu je kardinal Re postavil vprašanji, ki ju določa protokol: »Ali sprejmeš svojo kanonično izvolitev za vrhovnega pastirja?« in »Kako se želiš imenovati?«, je argentinski kardinal »ob sebi čutil Gospoda, njegovo navzočnost – da hodi pred menoj in me spremlja pri tej novi zadolžitvi v službi njegove Cerkve in vernikov, ki so mi jo zaupali kardinali po navdihu Svetega Duha«. Ko je prišel trenutek, da si prvič nadene bela oblačila, je nekatere razkošnejše kose zavrnil, si nadel bel talar in belo kapico, obdržal pa je svoj škofovski naprsni križ in ortopedske čevlje.

Začetek in zaključek pri Mariji Snežni

Ko je stopil na balkon, se spominja v knjigi, je bil močno ganjen ob pogledu na veliko množico, ki se je kljub dežju zbrala na Trgu svetega Petra ter z molitvijo in petjem čakala na prihod novega papeža. Po prihodu z balkona, kjer je kot papež prvič pozdravil Božje ljudstvo, je najprej poklical zaslužnega papeža Benedikta in se mu še enkrat zahvalil za njegovo delo ter ga prosil, naj moli zanj. Pred večerjo je poklical še apostolskega nuncija v Argentini ter ga prosil, naj argentinske škofe in duhovnike prosi, naj ne hodijo na njegovo prvo pontifikalno mašo, temveč naj denar za letalske vozovnice raje namenijo ubogim.

Pri Mariji Snežni so papežu Frančišku na njegovo željo uredili tudi poslednje zemeljsko bivališče.

Naslednji dan po zajtrku je poromal v baziliko Marije Snežne, kjer je pokleknil pred znamenito Marijino podobo in ji izročil svoj pontifikat: »In ker sem bil zunaj vatikanskih zidov, sem odšel še v duhovniški dom na ulici Via della Scrofa, pobral svoje stvari in plačal za svoje bivanje!«

Pri Mariji Snežni so papežu Frančišku na njegovo željo uredili tudi poslednje zemeljsko bivališče.