Zapri
Iskanje

»Kako se spominjam svoje prve Stične mladih?« [2. del]

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 16. 09. 2021 / 00:30
Oznake: Cerkev, Duhovnost
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 14.09.2021 / 13:26
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Kako se spominjam svoje prve Stične mladih?« [2. del]

»Kako se spominjam svoje prve Stične mladih?« [2. del]
»Stična mladih v srcu za vedno pusti pečat.« FOTO: Tatjana Splichal.
V vseh 39 letih je vseslovensko srečanje verne mladine v Stični, kjer se bo to soboto odvilo že jubilejno 40. srečanje, obiskalo več kot 220.000 udeležencev.

Stična je v štirih desetletjih postala priljubljeno zbirališče slovenske mladine. Številne generacije mladih so v tem obdobju romale v ta dolenjski kraj, njihovi spomini pa so živi še danes. Nekateri med njimi jih delijo z nami v tokratni anketi.

Mojca Giacomelli. FOTO: Osebni arhiv.

Mojca Giacomelli: 

Iz Stične se najbolj spomnim veselja, smeha, druženja mladih, dobre organizacije, slavljenja, živahnosti in naboja upanja. V Stični sem bila samo enkrat in sicer že pred leti, ko je imel Zavod Živi na polno svojo stojnico in smo bili tam kot del evangelizacije, da so mladi izvedeli za nas. Tam je bil tudi moj sin Jan, ki je s Skromnim bendom vodil delavnico. Vsem mladim sporočam, da naj gredo v Stično! Naj se družijo, naj se veselijo, naj odkrivajo krščanstvo znotraj veselja. Sama moč za pričevanje črpam iz osebnega odnosa z Jezusom, iz najinega prijateljstva in iz tega, da tudi skozi preizkušnje, skozi katere me je peljal, spoznavam, kdo on zares je. V njem je veliko več kot sploh upamo sanjati, saj ima on vse bogastvo, ki lahko poteši naša hrepenenja, in nam da milosti, ki jih rabimo, da lahko tudi v tem okolju in v teh preizkušnjah zmagamo in živimo. 

Barbara Sosič. FOTO: Osebni arhiv.

Barbara Sosič: 

S toplino v srcu se spomnim prvega srečanja mladih v Stični, do katerega je prišlo ob obisku brata Rogerja iz Taizeja. Imela sem šestnajst let in o tem smo se navdušeno pogovarjali pri mladinskem verouku, ki sem ga takrat kot gimnazijka obiskovala v Ajdovščini. Ko pomislim na začetke festivala, se zavem, kolikšen pogum je v tistih časih spremljal prireditelje, in kakšno veselje nas, udeležence, da smo se v zavetju stiškega samostana zbirali in sproščeno slavili Boga. Vzdušje je naraščalo skozi ves dan, od jutranjega vstopa na avtobus, med vožnjo, ob zmeraj bogatem programu, čudoviti glasbi, med sveto mašo in na poti domov, ko se spomnim, da mi je v prsih kar pokalo od veselja. Tudi če je bilo slabo vreme in smo prišli domov vsi blatni. Ker prihajam s kmetije, je bila edino trgatev kdaj vzrok, da nisem mogla na srečanje, in tudi to vem, da sem znala zato kuhati mulo.

Tamino Petelinšek. FOTO: Osebni arhiv.

Tamino Petelinšek: 

Bolj ko drvijo leta, raje se oziram v analogne čase, ko smo imeli v rokah mladost, a v glavah bolj malo. Neobremenjeni z vremensko napovedjo smo se prvič odpravili v Stično leta 1993, z vlakom. Bili smo veroučna skupina iz ljubljanske stolnice. Ker je bil naš kaplan Jože Plut, smo se poimenovali Podplutba. Stično sem skozi leta doživljal kot srečanje sorodnikov, kjer si vedno srečal nekoga iz poletnega Taizeja ali z drugih duhovnih vaj. V Stični so se mi odkrile lepote mladega občestva, združenega pod evharistijo. Nekakšen »talilni lonec« sedanje katoliške družbe. Posebno so se mi vtisnili spomini na Grega Strajnarja in Aleka Zwittra s skupino Mana. Kasneje sem vsako leto v Stični brusil svoj božji dar, s fotoaparatom v rokah. S svojimi 43-imi leti na Stično mladih ne hodim več. Zelo pa sem hvaležen, da so se srečanja obdržala, saj vem, da nam staršem pomagajo pri vzgoji naših otrok v boljše in srečnejše ljudi.


Več o spominih na Stično mladih in prvih srečanjih si preberite v novi številki tednika Družina (38/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh