Kako živeti karizmo?
Kako živeti karizmo?
Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je ob 50. obletnici začetka Katoliške karizmatične prenove daroval mašo v Marijini kapeli cerkve sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani. Pred mašo je bilo slavljenje in predavanje p. Miota Kekića vikendu v Duquesnu izpred 50 let.
»'Ko pride Sveti Duh, Duh resnice, nas pouči v vsej resnici' govori Gospod. Dragi bratje in sestre, dragi odprti za Duha, slediti Duhu je pravzaprav zahtevno, ker je tako drugačen od naših načrtovanj, od naših pričakovanj, ker vedno znova preseneča. Sprejemati presenečenje v življenje ni vedno preprosto. Prosimo Gospoda za odpuščanje, za vse tiste trenutke, za vse tiste odločitve, v katerih se nismo pustili presenetiti Božjemu Duhu, da bo ta sveta daritev, ta sveta maša v resnici odprtost za Duha v Jezusu Kristusu, ki se daruje nam in Očetu.« Tako je ljubljanski nadškof začel mašo. V pridigi pa se je spomnil začetkov. V Sloveniji je prenova prisotna 20 let. Osredinja se na Jezusa Kristusa. Iz njegove predanosti Očetu in ljubezni do vsakega človeka izvirata še slavilna molitev, ki presega naša čustva in se odpira Bogu samemu, ter karizme – krst v sv. Duhu, osebno srečanje z živim Bogom in molitev.

Kako živeti karizmo? Najprej pa se moramo zavedati, da smo vsi poklicani k svetosti, je poudaril nadškof. Opozoril je, da ne smemo obsojati drugih, ki ne živijo sveto, takrat tudi mi ne živimo sveto. Karizma se ne razliva kot sodba ali obsodba, temveč kot povabilo. Karizma mora biti pričevanje občestva s cerkvijo, je dejal nadškof Zore. Pomembno načelo pa je tudi priznavanje drugih karizem v Cerkvi, saj so v medsebojnem dopolnjevanju. Odprtost za sodelovanje je eno izmed meril za pristnost, ali v resnici sledimo božjemu duhu. Sprejeti moramo tudi preizkušnje v razlikovanju karizem. Pri tem je potrebna ponižnost, brez katere nismo karizmatični, kaj šele člani prenove v duhu. Sadovi duha razodevajo pristnost poti. Karizmatičnost mora voditi tudi k družbeni razsežnosti evangeliziranja, da bi v družbi ustvarili pravičnejše in bolj bratske razmere. Svet bi postal prostor, v katerem ne bi imeli vsega, ampak bi se počutili izpolnjeni, ljubljeni, objeti in sprejeti. "Prenavljajmo ta svet iz evangelija, iz Jezusa Kristusa, iz naše odrešenosti in iz našega božjega otroštva," je pridigo sklenil nadškof.
Foto: Jože Pavlič



