Skupna hoja – čas, ki ga preživita kot fant in dekle – je nekaj lepega. V dvoje je pogosto lažje, lepše in bolj zabavno. Toda če se za trenutek ustavimo, se pojavi vprašanje: kakšen je pravzaprav namen skupne hoje? Je le priprava na zakon, nekakšno prehodno obdobje pred »pravim« skupnim življenjem, ali pa ima že sama po sebi globlji smisel in vrednost?

V katoliškem razumevanju odnosa med fantom in dekletom ni naključen eksperiment, ampak prostor, kjer se preizkuša nekaj zelo konkretnega: poklicanost k ljubezni. Ne h kateri koli ljubezni, ampak k taki, ki zna vztrajati, odpuščati, rasti in se darovati. Hoja zato ni samo obdobje romantike, ampak čas resnice, čas, ko se razkrije, kdo sem jaz, kdo si ti in ali lahko skupaj hodiva proti istemu cilju. Zato je morda največja napaka današnjega časa prav to, da od skupne hoje ne pričakujemo ničesar. Prav v tem času se namreč odloča o stvareh, ki zaznamujejo celotno prihodnost odnosa, zato si ta čas zasluži več kot le površnost – zasluži si name...