Prvi dan je najprej postregel s pogledom v cerkveno življenje pred koncilom. Dr. Matjaž Ambrožič je pokazal, kako se je pri nas zakoreninjenost v tradiciji srečevala z iskanjem poti za oživitev, hkrati pa sta ta čas globoko zaznamovalo zatiranje in nadzor s strani komunistične oblasti.

V naslednjih prispevkih smo slišali, kako je koncil pri nas odmeval slovenski teološki in filozofski misli. Dr. Janez Ferkolj je predstavil teološke tokove v tem času, dr. Ivo Kerže je ugotavljal, kako je bila slovenska katoliška filozofija odprta za koncilske smernice, dr. Gabrijel Kavčič pa raziskal vpliv koncila na moralno teologijo, predvsem v misli teologov Štefana Steinerja in Alojzija Šuštarja.

Josip Ujčić, Anton Vovk in Maksimilijan Držečnik pred prvim zasedanjem koncila leta 1962. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Kako je koncil odmeval v delovanju Teološke fakultete, je pokazal dr. Bogdan Kolar, dr. Miha Šimac pa se je posvetil vplivu na preobrazbo bogoslovnih semenišč v tem obdobju. Koncilski dokumenti so usmerili tudi prenovo redovniškega življenja, kar je na slovenskem primeru predstavila s. dr. Marija Jasna Kogoj.

Drugi vatikanski koncil je močno poudaril ekumensko razsežnost, kar se je poznalo tudi v Sloveniji, kjer je ekumensko gibanje bilo prisotno tudi že pred koncilom. Razvoj na tem področju je orisal dr. Bogdan Dolenc, medtem ko se je dr. Janez Vodičar posvetil različnim pristopom h katehezi v pokoncilskem času, ki je nihala med bolj katekizemskim pristopom in sodobno paradigmo religijske vzgoje. Dr. Samo Skralovnik je na primeru teologa Jakoba Aleksiča pokazal, kako se je v času koncila spremenil odnos do Svetega pisma, pa tudi odnos do judovstva.

Teološka fakulteta v Ljubljani je koncilske ideje prenašala v slovenski prostor. FOTO: Tatjana Splichal

Šestdeseta leta 20. stoletja pa so bila tudi čas, ko se je obudilo slovensko katoliško študentsko gibanje, iz katerega so izšli posamezniki, ki so sooblikovali družbeno dogajanje vse do časa demokratičnih sprememb, kot je izpostavil arhivist mag. Blaž Otrin.

Prva polovica drugega dneva posveta je bila posvečena vprašanjem liturgije in njene prenove po koncilu. Dr. Anže Cunk je predstavil, kako se je prenova bogoslužja postopoma uvajala na Slovenskem, predvsem v povezavi z vse širšim uvajanjem domačega jezika. Koncil je med drugim začrtal tudi smernice za prenovo liturgičnega koledarja. P. dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld je orisal oblikovanje krajevnih koledarjev, kamor so prenesli godove svetnikov in blaženih lokalnega pomena, ter iskanje ravnotežja med bogastvom lokalnih izročil in edinostjo z vesoljno Cerkvijo.

Koncil je posegel v liturgične knjige in ureditev bogoslužnega prostora. FOTO: Tatjana Splichal

Mag. Jakob Piletič je kritično pretresel prevajanje liturgičnih besedil, predvsem Rimskega misala. Kot je povedal, je prevajalska vnema v pokoncilskem času včasih pripeljala tudi k bistvenem odstopanju od izvirnika. Prevodi, ki so se želeli preveč prilagoditi sodobni govorici, so prinesli slogovno in teološko revnejši jezik, v nekaterih primerih pa celo nejasnosti in zmote. Na področju liturgične glasbe je podobno ugotavljala dr. Cecilija Oblonšek, ki pravi, da bi morali po koncilskih navodilih več pozornosti nameniti gregorijanskemu koralu in petju ljudstva (se pravi petju liturgičnih besedil), a je prevladalo petje ljudskih pesmi (v domačem jeziku).

Pokoncilsko obdobje je prineslo tudi spremembe pri gradnji novih in preurejanju starih cerkva. Umetnostni zgodovinar dr. Andrej Doblehar je predstavil razvoj sakralne umetnosti po koncilu, ki je omogočil sprejemanje sodobnejših slogov v cerkveni arhitekturi in notranji opremi, in pri tem izpostavil sodelovanje arhitekta Andreja Bitenca in slikarja Staneta Kregarja. Prenovi bogoslužnih prostorov po koncilu pa se je posvetil dr. Leon Debevec iz Fakultete za arhitekturo, ki je izpostavil nekatere težave pri izvedbi uresničevanja koncilskih smernic (oltar, obrnjen proti ljudstvu, ambon, sedež za mašnika). Kot pravi, je pri tem zaradi želje po hitrih spremembah prišlo do zasilnih in pogosto nestrokovnih rešitev, manjkali pa so tudi kriteriji s strani škofov.

Tudi cerkvena umetnost je doživela spremembe (na sliki vitraj Staneta Kregarja v Račah). FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Aleš Maver je v svojem prispevku nakazal, kako je položaj v vzhodni Evropi oteževal poziv koncila po večji vlogi laikov. Medtem ko so pri nas pred vojno laična gibanja in ustanove cvetela, je komunistična oblast vse to skoraj popolnoma zatrla. Posledica je bila večja navezava na cerkveno hierarhijo, ki je edina lahko ohranjala določeno strukturo.

Različni pogledi na drugi vatikanski koncil so vplivali na njegovo uresničevanje. Dr. Simon Malmenvall je predstavil nasprotje med razumevanjem koncila kot »preloma«, ki so jo zagovarjali nekateri teologi, in razumevanjem »reforme v kontinuiteti«, ki jo je najbolj jasno ubesedil papež Benedikt XVI. Kot je zaključil, je dediščina koncila še nedokončan proces, ki zahteva nadaljnje pojasnjevanje in tudi odprt dialog med različnimi tokovi v Katoliški Cerkvi.

Vladimir Truhlar, teolog in pesnik (1912-1977)

Dr. Igor Bahovec je predstavil teološko in pesniško delo jezuita Vladimirja Truhlarja, ki je v času koncilske prenove razvil drugačen pristop k teologiji, ki je dal večjo težo izkustveni in simbolni razsežnosti. Ta po njegovem mnenju bolj ustreza spremembi dobe, ki se je odvrnila od novoveškega racionalizma. Truhlarjev pristop pa je doživel tudi kritike in nasprotovanje v delu slovenske Cerkve.

Koncil je v ospredje postavil tudi pomen sinodalnosti v Cerkvi. Dr. Ivan Štuhec se je posvetil sinodalnim poskusom, ki so se pri nas začeli šele v času nadškofa Alojzija Šuštarja. Od Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, pastoralnega načrta Pridi in poglej in aktualnega poskusa sinodalnega procesa, ki ga je sprožil papež Frančišek, Štuhec izpostavlja, da se dobri nameni in sklepi končajo pri uresničevanju v praksi.

Vsakemu sklopu je na posvetu sledila kratka razprava. FOTO: Rok Blažič

Zadnja beseda na posvetu je pripadla nadškofu dr. Antonu Stresu, ki je opisal, kako je koncil preoblikoval odnos Cerkve do sveta s poudarkom na dialogu, pa tudi angažmaju kristjana v družbi. Kot pravi, pa je pri nas to naletelo na oviro, saj je zaradi komunističnega pritiska prevladovalo doživljanje vere kot »zasebne stvari«, ki se vleče tudi še v čas po demokratizaciji.