Katoliška cerkev v paliativni medicini vidi »danes najbolj zrelo in najnaprednejšo obliko bližine in človečnosti« za neozdravljivo bolne, je na predavanju v Španiji pred dnevi poudaril kancler Papeške akademije za življenje, Renzo Pegoraro. Cilj paliativne medicine ni več ozdravljenje, temveč najvišja možna kakovost življenja za ljudi na smrtni postelji.

»Ko govorimo o paliativni oskrbi, imamo v mislih obsežen in trajnosten način oskrbe ljudi v zaključnem življenjskem obdobju,« je dejal Pegoraro. V tem obdobju bi moral »vsak terapevtski poseg v ospredje postaviti dobrobit človeka; njegovo dostojanstvo, njegovo dejavno udeležbo pri odločitvah, ki se tičejo njega«.

Klinične izkušnje kažejo, da zanimanje za evtanazijo pogosto povzročijo telesne bolečine ter občutek obupa in osamljenosti. »Pot evtanazije se zazdi lažja,« je pojasnil Pegoraro, vendar zgolj prispeva h »globalizaciji brezbrižnosti«.

Prošnja za nego, ponudba evtanazije

Zgodba, ki potrjuje »globalizacijo brezbrižnosti«, prihaja iz Kanade, kjer je moški, ki trpi za neozdravljivo boleznijo, prosil za nego na domu, bolnišnica pa mu je ponudila zgolj možnost evtanazije.

42-letni Roger Foley iz Ontaria trpi za cerebralno ataksijo, redko okvaro, ki omejuje njegove nevrološke sposobnosti, zmanjšuje mobilnost udov in s tem otežuje izvajanje vsakdanjih opravil. V začetku leta je vložil tožbo proti bolnišnici, kjer je preživel več kot dve leti svojega življenja. Kot trdi, je večkrat prosil za ustrezno bolniško nego na domu, vse njegove prošnje pa so bile zavrnjene. Na kanadski televiziji je celo objavil dva avdio posnetka, na katerih mu medicinsko osebje ponuja evtanazijo.

Po Foleyevih besedah je to žalostna stvarnost, saj naj bi se v Kanadi zaradi pomanjkanja ustreznega nadzora in ponudbe nege neozdravljivo bolnim veliko ljudi odločilo za samomor z zdravniško pomočjo. Po vladnih podatkih je med junijem 2016, ko je bila evtanazija uzakonjena, in koncem leta 2017 na ta način umrlo več kot 3.700 ljudi.

Vir: Kathpress / CNA
Foto: arhiv Družine (T.S.)