Knjiga Tanje Martelanc Kapucini in njihova arhitektura na Slovenskem je izšla v zbirki Acta Ecclesiastica Sloveniae. Avtorica je podrobno predstavila, analizirala in ovrednotila arhitekturo kapucinskega reda na Slovenskem v razponu od začetka 17. do začetka 19. stoletja.

Z naselitvijo kapucinov na Slovenskem je tesno povezano misijonsko potovanje sv. Lovrenca Brindiškega iz Beneške kapucinske province, ki je bil poklican v Prago, da bi spreobrnil protestantsko prebivalstvo in ga okrepil v katoliški veri. Poleg samostana v Pragi so kapucini leta 1600 ustanovili tudi sa­mostana na Dunaju in v Gradcu. Ta tri mesta so predstavljala izhodiščne točke za razširitev kapucinskega reda v večjem delu Srednje Evrope.

Tako najdemo na srednjeevropskih tleh tipično beneško kapucinsko arhitekturo, saj so bili prvi nadzorniki gradenj prav beneški kapucini, ki so se pri gradnji samostanov opi­rali na ustaljen način gradnje in najverjetneje upoštevali tudi napotke iz arhi­tekturnih traktatov kapucinskih piscev.


Kapucinski samostan v Celju

Arhitekturo so že pred prihodom v naše dežele na Tirolskem primerno prilagodili nekoliko ostrejši klimi. Ob neposre­dnem vplivu tipične beneške arhitekture je avtorica skozi raziskavo potrdila tudi posredni tirolski in hkratni češki ter avstrijski vpliv na naših tleh.

Prva temeljitejša predstavitev arhitekture

Avtorica je uvodoma pojasnila, da arhitektura kapucinskega reda v slovenskem etničnem prostoru do pred kratkim ni bila deležna temeljitejše predstavitve. »Zato je bilo njeno raziskovanje izjemnega pomena za poznavanje samostanske arhitekture novega veka, saj kljub svoji preprostosti in arhitekturni neambicioznosti, vendar bogati slikarski in kiparski opremi predstavlja enega pomembnejših umetnostnozgodovinskih fenomenov časa, ki ga označujemo kot čas rekatolizacije. Ker je zanjo značilno, da se je strogo podrejala redovnim pravilom uboštva in skromnosti, se zasnova kapucinske redovne hiše vsaj do konca 18. stoletja ni pretirano spreminjala, ampak je le variirala od ustanove do ustanove in se nekoliko prilagajala lokalni stavbarski tradiciji.«

Razumevanja pojmovanja svetega uboštva

Poseben poudarek je namenila razlagi razumevanja pojmovanja svetega uboštva, kot ga je živel sv. Frančišek Asiški, ki se neizbežno zrcali v zasnovi in opremi vsakega kapucinskega samostana. Na podlagi opredelitve arhitekture drugih ubožnih redov je avtorica natančneje analizirala arhitekturo kapucinskega reda, prav tako ubožnega reda, in izpostavila področja, ki so s svojo redovno arhitekturo vplivala na kapucinsko arhitekturo na Slovenskem.


Kapucinski samostan v Celju

Predstavila je tudi zanimiv detajlni opis dela p. Antonia da Pordenone, ki je na začetku 17. stoletja napisal arhitekturni traktat o kapucinski arhitekturi v »hladnejših deželah« in predsta­vlja odlično izhodišče za razumevanje zasnove kapucinske redovne hiše nek­danje Štajerske kapucinske province, kamor so spadali tudi samostani na naših tleh.

Prihod v slovenske dežele v času rekatolizacije

Uvodoma je avtorica predstavila zgodovino kapucinskega reda, orisala je njegov prihod v slovenske dežele v času rekatolizacije ter posebej izpostavljen odnos dobrotnikov do reda, tako kronanih glav kot tudi preprostega kmečkega ljudstva.

V raziskavi je zajela vse kapucinske samostane, ki so nastali v okviru nekdanje Štajerske in delno tudi Beneške kapucinske province, podrobno pa predstavila le tiste, ki so bili zgrajeni v okvirih državnih meja Slovenije, med njimi nek­danji ljubljanski, celjski, nekdanja mariborski in ptujski, svetokriški, nekdanji krški, kranjski in novomeški ter še vedno delujoči škofjeloški kapucinski samo­stan.

Poleg izčrpnega besedila, ki bolje osvetljuje zgodovino gradnje in zasnovo kapucinskih samostanov ter njihovo opremo in je nastalo na podlagi ohranje­nih slikovnih virov, terenskega ogleda ter morebitnih arhivskih zapisov, je delu dodala tudi seznam slikovnega gradiva, ki je bil pri opredelitvi kapucinske arhitekture na Slovenskem tudi uporabljen.

Celotna gradbena dejavnost kapucin­skega reda

V knjigi je predstavljena celotna gradbena dejavnost kapucin­skega reda na Slovenskem, od postavitve prve redovne hiše v začetku 17. stole­tja pa do razpustitve nekaterih redovnih postojank ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Poznejšo arhitekturno zgodovino ohranjenih samostanskih kompleksov je orisala le obrobno.

Raziskava je povezala tudi sočasno lokalno stavbar­sko tradicijo s kapucinsko uniformiranostjo ter obdobjem renesanse in baroka. Kapucinska arhitektura na Slovenskem je tako s to knjigo v okvirih umetnostnozgodovinske stroke prvič celostno predstavljena in ovrednotena.

Foto: Ivo Žajdela