Ikonograf Tine Jenko ima rad ikone, ker izžarevajo preprosto lepoto in kljub svoji določenosti v vsebini puščajo prostor za ustvarjanje podobe tistega »originala«, ki je v nebesih.

Ikone se pišejo, ne rišejo, zakaj?

Res je. Splošno prepričanje je, da se ikone pišejo. Vseeno pa je dobro poznati tudi izvor in pomen besed. Pri besedi ikonografija gre za izvor iz grške besede graphein – pisati, slikati, vrezati – in ikona – podoba. Bizantinci so to gotovo razumeli v širšem pomenu: ikona jim je predstavljala tisto, kar je nevidno. Če beremo na primer Sveto pismo, prihajamo do pomena postopoma, preko besed. Ko pa vidimo ikono, sliko, je spoznavanje bolj neposredno, celostno in intuitivno. Včasih se ikonografe imenuje tudi zoografe, kar pomeni tiste, ki rišejo žive podobe. Cerkveni očetje pravijo, da kar Sveto pismo razlaga z besedo, ikona upodablja z barvo, podobo. Torej je res vprašanje, kaj delamo: pišemo ali rišemo? Mislim, da sta pravilni obe razlagi.

So bile potem ikone element za učenje, tako kot pri nas freske?

V zahodnem krščanstvu se je za poučevanje zgodb iz Svetega pisma res uveljavila tudi t. i. Biblia Pauperum. Tako so zgodbe lahko razumeli tudi nepismeni. V primeru ikone pa to ne drži povsem. Je veliko bolj kompleksna, treba je vedeti, kaj pomenijo določene geste in jo je treba tudi znati brati.

Pri ikonopisju je v ospredju za današnje čase morda nenavadna stvar: niso izraz umetnika, ampak čopič »vleče Bog«. Kot mi je znano, se tudi avtorji ne podpisujejo pod ikone. Je to za sodobnega človeka, ki želi izražati sam sebe, še zanimivo?

V širši praksi je res, da se avtorji niso podpisovali. Ker pa imamo tudi podpisane ikone, bi težko postavili to kot pravilo. Kar se tiče umetniškega izražanja, so osnove teme določene s Svetim pismom, a je tu še veliko prostora. Poglejte na primer Obisk treh angelov pri Abrahamu: gre za svetopisemsko temo, a nikjer ne piše, da gre za Sveto trojico. Rubljov je to intuitivno tako dojel, kar je Cerkev tudi priznala. To je vključil v slikarstvo in je danes ena najbolj prepoznavnih ikon. Drug vir je liturgija, tretji pa so, kot pravi Florenski, lahko tudi sanje.

Vodite šole za učenje ikonografije, zadnjo ste imeli sredi aprila v Stični. Kakšen je odziv nanje?

Zanimanja za šolo ni veliko, kar pa ne velja za ikonografijo kot zvrst umetnosti. Morda pri nas tega ni veliko, toda v svetu izhaja veliko knjig na to temo. Tudi to, da ste me želeli intervjuvati, nekaj pomeni (smeh). Morda pritegne prav to, kar sva govorila prej, da ne gre za osebni izraz nekoga, ampak odražajo neko objektivno resničnost, gre za govorico, ki je bila sprejeta za vso Cerkev. Poleg tega ikona izraža neko skromnost (barve so umirjene), strogost. V njej so zajete prvine duhovnega življenja.

Učenci, ki pridejo na moje delavnice, so zelo navdušeni. Všeč jim je, da gre za delo, za katero si je treba vzeti čas, za nekatere to predstavlja molitev, kot neke vrste čas za duhovnost, veliko je simbolike …

V spomin se mi prikradejo prizori iz filma Andreja Tarkovskega o ikonografu Rubljovu. V tem vidim vzporednico z izdelovanjem ikone – do nje ne moreš priti hitro, ikonograf gre skozi proces. Kako to dejansko poteka?

Ko sem se začenjal učiti, sem si silno želel čim prej narediti ikono. A že iz spoštovanja do samega dela to ne gre. Poleg tega je to precej fizično naporno, da bi toliko ur vsak dan sedel in delal, pa tudi ritem današnjega življenja mi tega ne dovoljuje.

Kaj ikonograf doživlja ob ustvarjanju ikone?

V rimskokatoliški tradiciji na splošno ne poznamo ikonografske tradicije: zahodno slikarstvo nima istega pomena kot na vzhodu ikonografija, kjer so imeli v priročnikih zapisano, da je treba nekoga, ki želi postati ikonograf najprej pustiti, da prosto riše, nato pa ga duhovnik blagoslovi. To poznamo predvsem iz atoške meniške tradicije. Poleg tega se je razvila tudi posebna molitev, ki jo ikonografi molimo pred slikanjem. Pri slikanju ikon se trudim za čim večjo zbranost misli in duha ter za potrebno tihoto srca.

V vsakem primeru gre za sakralno umetnost. Potem tega nekdo, ki ni veren, sploh ne bi mogel početi?

Absolutno gre za sakralno umetnost, odgovor na vprašanje pa je malce težji. Poudaril bi, da ikonografija zahteva spoštovanje določenih pravil. Podobno nekdo ne more biti veren, če ne sprejme Kristusa in njegove velikonočne skrivnosti. Kdor ni veren, res ne more biti ikonograf. Zavedati pa se je treba, da lahko k ikoni pristopamo na več načinov, tudi s kulturnega, umetniškega. Ikona nagovarja tudi neverujoče ali drugače verujoče, ki so morda na poti do vere v Kristusa … Gre pa v prvi vrsti za umetnost, ki je neločljivo povezana z liturgijo.

V pravoslavni veri se ikono moli in poljublja. Zakaj? Se lahko zgodi, da ikona postane predmet malikovanja, namesto sredstvo za ustvarjanje vezi z Bogom?

S tem izkažemo spoštovanje tistemu, kar ikona predstavlja. V Bizancu se je okoli ikon v 8. in 9. stoletju razvila velika kontroverza, ki se je končala šele 843, ko je bil kult ikon dokončno legaliziran. Že pred tem je leta 787 drugi Nicejski koncil dovolil čaščenje ikon ter določil, kaj je domena ikonografa in kaj cerkvenih očetov. Sledilo je še eno obdobje prepovedi. Sicer pa je za nas na zahodu glavna podoba križ, ki ga na velikonočno vigilijo tudi poljubimo, pa tega ne smatramo kot malikovanje. Gre za isti princip – ne častimo »materiala«, ampak je to vidno znamenje, na nek način simbol nekoga, častimo torej nekoga, ki ga ikona upodablja. Obstaja »original« v nebesih in njegova podoba, preko katere ga častimo. Med originalom in podobo obstaja namreč podobnost.

Morda bi bilo za nas bolj razumljivo, če naredim primerjavo s fotografijo: ko nosimo s sabo na primer fotografijo drage osebe in jo na primer poljubimo, ne pomeni, da dejansko želimo poljubljati fotografijo, ampak da v duhu poljubljamo osebo. Zato je v ikonografiji zelo pomembno, da smo zvesti svojim modelom – tipi oseb se prenašajo iz generacije v generacijo, zato ne moremo ustvarjati svojih – ko pogledamo ikono device Marije, vemo, da gre za Bogorodico, ne nekoga drugega.

Kako se piše ikono, kako se nanaša barve, prej ste omenili, da so te mirne? Kakšno simboliko nosijo?

Če koga to zares zanima, naj pride v šolo. (smeh) Kar se tiče podlage, je primeren les, ki se ne smoli (smreka in macesen sta tako manj primerna), ki ga najprej grundiramo, nato pa pozlatimo.

Je ozadje vedno pozlačeno?

Ni nujno, lahko se uporabi tudi rdeča ali zelena barva. Ti dve barvi izžarevata svetlobo. Za Bizantince ni bilo tako pomembno, katera barva, ampak bolj kakšna je bila v osnovi – na primer temna kot morje in so vedeli, da je to nekaj med modro in vijolično. Barve imajo simboličen pomen, med najbolj osnovnimi je na primer rdeča, ki pomeni božje, Jezus Pantokrator je upodobljen v rdeči in modri, ki simbolizirata božje in človeško, Marija v rdeči. Zelena je simbol vsega stvarstva, bela luči (na primer Kristus pri spremenjenju na gori) in po drugi strani smrti (Jezus je povit v bel mrtvaški prt). Barve ne smejo biti kričeče. Vedno nanašamo svetlejše barve na temnejše.

Kot osnova se uporablja jajčna tempera. V današnjem času ne obstaja nobena druga »kemikalija«, ki bi bila enakovredna?

Gre za rumenjak, ki ga iztisnemo iz ovojnice in mu dodajamo pigmente. Uporabljamo ga zaradi obstojnosti – ohranjene so ikone, ki so stare več kot 500 let. Malce za šalo: rumenjak tudi damo v potico, da drži skupaj vse sestavine. Moramo pa seveda na koncu ikono še zaščititi, ker je rumenjak izvrstna hrana za muhe. Dodamo tudi kis, ki deluje kot naravni konzervans. Še starejša tehnika pa je enkavstika.

Vas je učil grški ikonograf Stefanos Armakolas. Lahko kaj več poveste o njegovi šoli?

Prvič sem se z ikonografijo srečal sicer pri o. Mihajlu Hardiju, grškokatoliškem duhovniku iz Metlike, potem pa sem med študijem v Rimu spoznal Armakolasa, ki mi je zares odprl skrivnostni svet ikon. Stefanos sledi beneško-kretski šoli, za katero je značilna določena strogost pa tudi izčiščen izraz. Ko gledamo te ikone, je pri obrazih zelo opazen kontrast med senco in svetlobo.

Kaj vas je pritegnilo, da ste se s tem začeli resneje ukvarjati?

Ikone so lepe in izžarevajo neko preprosto lepoto. Zanimala pa me je tudi povezava z liturgijo.

Ikone so v pravoslavni veri z izpostavljenostjo na ikonostasu veliko bolj neposredno prisotne v samem bogoslužju in cerkvah nasploh. Zakaj se v katoliški Cerkvi to ni razvilo?

Najprej je treba razčistiti, da se je ikonoklazem (boj proti čaščenju ikon) nanašal za Bizantinsko cesarstvo. Sicer so na trullanski sinodi leta 692 določili, da se Jezusa ne upodablja več s simboli (na primer z jagnjetom), ampak v človeški podobi. Imamo pa tudi na zahodu ikone, na primer v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Tudi sicer sem prebral, da so bile ponekod cerkve z ikonami. Torej bi morali to na novo odkriti. Je pa res, da tega nimamo v liturgiji – na zahodu veliko raje govorimo kot gledamo.

Za ikonografijo se uporablja tudi izraz teologija v barvah, zakaj? Če je ikonografija teologija, mora biti ikonograf torej nujno teolog?

Seveda. Ikonografi so na nek način teologi – imajo posebno mesto v Cerkvi, saj so v službi komunikacije vere preko ustvarjanja ikon.


Foto: Petr Vacik