Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Kardinal Kasper: Küng je bil zelo navezan na Cerkev

Za vas piše:
M. Š.
Objava: 09. 04. 2021 / 08:44
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 09:27
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Kardinal Kasper: Küng je bil zelo navezan na Cerkev

Kardinal Kasper: Küng je bil zelo navezan na Cerkev
»Švicarski teolog se je ob koncu življenja želel pomiriti s Cerkvijo.«

FOTO: Vatican Media

Pokojni švicarski teolog Hans Küng, ki je bil znan po svoji ostri kritiki Cerkve, se je po besedah kardinala Walterja Kasperja ob koncu življenja želel pomiriti s Cerkvijo. Kot poroča Radio Vatikan, je nemški kardinal, nekdanji predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani, v pogovoru za vatikanski časnik L’Osservatore Romano opisal svojo osebno izkušnjo s Küngom: v letih med 1961 in 1964 je bil njegov asistent na univerzi v Tübingenu. Čeprav se z njegovo teološko mislijo ni strinjal, sta skozi leta ohranila spoštljiv medsebojni odnos.

Po Kasperjevih besedah je bil Hans Küng zelo navezan na Cerkev in ni nikoli pomislil, da bi jo zapustil. Bil pa je oster v svoji kritiki Cerkve in je odpiral razprave o nekaterih temeljnih dogmah, kot je recimo papeževa nezmotljivost.

Teološko daleč, vendar spoštljiv odnos

Kardinal Kasper je Künga spoznal med pripravo svojega doktorata na univerzi v Tübingenu konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1961 je pridobil naziv doktorja teologije, nato pa je bil do leta 1964 asistent profesorjev Lea Scheffczyka in Hansa Künga. Leta 1964 je odšel na teološko fakulteto v Münster, kjer je predaval dogmatično teologijo.

Kasper zatrjuje, da sta imela s Küngom dober odnos in sta dobro sodelovala. Pozneje sta se oddaljila glede vprašanja o dogmi papeževe nezmotljivosti in glede nekaterih drugih kristoloških in teoloških vprašanjih, predvsem po letu 1979, ko je Kongregacija za nauk vere Küngu odvzela dovoljenje za poučevanje teologije. To je na univerzi sprožilo pravo krizo in jo razdelilo, se spominja kardinal. Kljub temu je bil »v zadnjih desetletjih najin odnos v znamenju medsebojnega spoštovanja. Redno sva si izmenjevala pozdrave in voščila ob praznikih. Seveda so teološke razlike ostale, a na človeški ravni je bil odnos stalen in miren. Predvsem ob njegovem 80. rojstnem dnevu sva si izmenjala zelo lepa pisma.«

Katoličan, toda na svoj način

Kardinal Kasper je v prispevku za vatikanski časnik pojasnil, da Küng ni bil zgolj kritičen glas do Cerkve ali upornik. Želel je sprožiti prenovo Cerkve in izpeljati reformo. Izhajala sta iz skupne osnove, recimo neo-sholastične teologije, ki temelji na Svetem pismu in zgodovinskih raziskavah, vendar Küng, pojasnjuje Kasper, ni ostal povezan s teologijo, ki temelji na cerkvenem nauku, temveč si je »izmislil« svojo teologijo. Bil je katoličan, toda na svoj način. Kot teolog se je čutil nagovorjenega, da spremeni stvari v Cerkvi in to mu je dejansko uspelo, saj je evangelij razlagal tudi ljudem, ki so bili daleč od vere. To je bilo dobro, vendar je bila njegova ekleziologija preveč »liberalna«.

Oddaljil se je tudi od stališča švicarskega teologa Karla Bartha, svojega velikega učitelja. Kasper in Küng pa sta se strinjala glede enega vprašanja: potrebe po ekumenskem dialogu. Küng je storil prvi korak na tem področju. Kljub temu sta si bila daleč in obstajale so razlike v zvezi z naukom o upravičenju in službah v Cerkvi, vendar se je bilo s Küngom v vsakem primeru mogoče pogovarjati: »Bil je bojevit človek, rad je imel intenziven dialog. Med nama so ostale razlike, a nikoli nisva postala sovražnika.«

Jasne razlike med Kasperjem in Küngom niso bile samo metodološke narave, ampak vsebinske, predvsem – kot je že omenil – v zvezi z nezmotljivostjo papeža in Jezusom kot Božjim Sinom. »Ne oporekam dejstvu, da se lahko kritizira, a odvisno je, kako se svari pove,« zatrdil Kasper. »On je kritiziral na svoj način, zelo ostro, včasih neupravičeno. Govoril je v jeziku, ki so ga vsi razumeli, ko je razlagal religijo osebam, ki so bile daleč ali so se oddaljile od vere in Cerkve.«

Prispevek k medverskemu dialogu

Na vprašanje o dediščini, ki jo je Küng pustil Cerkvi, Kasper odgovarja, da je pustil pomembno dediščino teološki fakulteti v Tübingenu, predvsem o vprašanju medverskega dialoga. Zaradi tega si je prislužil spoštovanje tudi zunaj Cerkve. Leta 1993 je ustanovil fundacijo Weltethos (Svetovna etika), ki je bila namenjena pospeševanju sodelovanja med verstvi s pomočjo priznavanja skupnih vrednot. Po Kasperjevem prepričanju je Cerkvi zapustil tudi druge ideje o reformi, ki so v Nemčiji postale aktualne. Kardinal sam dvomi v te reforme in ima nasprotno stališče, saj je Küng zagovarjal duhovniško posvečevanje žensk in odpravo celibata.

Hotel je umreti pomirjen s Cerkvijo

Po Kasperjevih besedah Küng nikoli ni zapustil Cerkve in nikoli ni hotel iz nje izstopiti. Mnogi teologi so po drugem vatikanskem cerkvenem zboru Cerkev zapustili, on pa ne. V globini svojega srca je bil katoličan: »Njegovo vedenje seveda ni vedno bilo takšno, a to je že druga stvar. Nikoli ni nameraval zapustiti Cerkve. In to je zelo pomembno. Poleg tega se je ob koncu svojega življenja približal papežu Frančišku.«

Kardinal Kasper je pojasnil, kako je lani poleti telefoniral papežu in mu povedal, da se Küng približuje smrti in želi umreti pomirjen s Cerkvijo. Papež Frančišek je kardinalu odgovoril, naj Küngu posreduje njegove pozdrave in blagoslov »v krščanski skupnosti«. »Zagotovo so teološke razlike ostale in se niso razrešile,« dodaja Kasper, »a na pastoralni in človeški ravni je prišlo do pomiritve. Z izvolitvijo papeža Frančiška je prišlo z njegove strani do določenega soglasja s petrinskim naukom, vendar ga je preveč interpretiral z idejami svojega časa. Pa vendar lahko zagotovim, da je bil željan sprave. Hotel je umreti v miru s Cerkvijo, kljub vsem razhajanjem.«

Odnos med Ratzingerjem in Küngom

Ob koncu pogovora se kardinal Kasper dotakne še odnosa med Josephom Ratzingerjem in Hansom Küngom. Ratzinger je bil dve leti in pol profesor na isti fakulteti v Tübingenu. S Küngom sta se spoznala leta 1957 in sodelovala kot teologa izvedenca na zadnjem zasedanju drugega vatikanskega cerkvenega zbora. »Bila sta na različnih teoloških straneh. Spoštovala sta se, a se nista strinjala. Ko je Ratzinger postal papež Benedikt XVI., je teologa povabil v Castelgandolfo na srečanje in poglobljen pogovor o razhajanjih in tudi splošnih teoloških vprašanjih. Vzajemno spoštovanje je še vedno ostalo. Moram reči, da je Küng v preteklosti slabo govoril o Ratzingerju. In to je bilo zame nesprejemljivo. Kljub temu verjamem, da je s strani Ratzingerja tudi v zadnjih letih spoštovanje ostalo. Vem, da je Benedikt XVI. molil zanj. Njun osebni odnos se ni prekinil.«

Nalaganje
Nazaj na vrh