Prvi večer v nizu pogovorov Ars et religio: Medverska žarišča, ki ga s septembrom začenjata kulturno društvo KDO in založba Družina v dvorani Slovenske Matice, je bil gost kardinal Franc Rode. Pogovorni večer so naslovili Ontologija umetnosti v času umetniške krize, pogovor je vodil Jan Peršič. (več v tiskani Družini in oktobrski prilogi Slovenski čas)

Pogovorni večer s kardinalom Rodetom je vodil Jan Peršič (foto Tatjana Splichal)

»Vera, ki ne navdihuje kulture, je jalova«

Po uvodni predstavitvi življenja in dela kardinala Rodeta je moderator Jan Peršič gostu postavil vprašanje, kakšen je odnos med vero in kulturo ter pri tem navedel misel svetega papeža Janeza Pavla II., da »vera, ki ne navdihuje kulture, jalova«. Kardinal je namreč papeževo misel že večkrat ponovil na svojih predavanjih in tudi ta večer poudaril, da so vse civilizacije, od najstarejših do sodobnih, vse kulture so imele temelj v religiji. »Med vero in kulturo, med religijo in umetnostjo je močna povezanost! Če pogledamo samo naš prostor v 20. stoletju: imeli smo poskus civilizacije, ki ne bi imela religioznih temeljev – to je bila civilizacija komunizma, civilizacija nacizma. Niso obstale. Vemo, kako je končal nacizem, vemo, kako je komunizem razpadel – ne zaradi zunanjega vpliva, ampak se je sesul sam vase, ker je bil votel, ker ni imel temeljev.« Kardinal je poudaril, da mora imeti pravi temelj neke civilizacije presežne vrednote, ki jih imenujemo religio.

Ali obstaja absolutno ateistična umetnost?

Na vprašanje, ali je vsaka umetnost usmerjena k presežnosti, je kardinal Rode odgovoril z absolutnim ja. »To je moje prepričanje! Vsaka umetnost, tudi če nima direktnih religioznih referenc in ne sodi v območje religioznega, vsaka umetnost govori o presežnem.« saj kaj je umetnost, se je retorično vprašal kardinal: »Je globlji pogled v stvarnost, globlji pogled v človeka, globlji pogled v naravo, globlji pogled v lepoto stvarstva. Vse to že govori o presežnem bitju, o Stvarniku.« Ali obstaja absolutno ateistična umetnost, se je naprej retorično vprašal kardinal: »Ne vem, kakšno govorico bi lahko dojel človek, ki vidi stvarstvo, naravo in človeka v absolutno ateistični perspektivi. To bi bilo nemo stvarstvo, to stvarstvo ne bi govorilo, to stvarstvo bi bilo mutasto, to stvarstvo bi bilo brez besede …« Samo stvarstvo, je dejal kardinal, ki je dojeto kot stvarjenje, spregovori, nam nekaj sporoča, ima za nas besedo. »Stvarstvo, narava, lepota vsega je razumljivo samo v teološki perspektivi, če je delo nekoga, ki je Stvarnik, ki je dober sam po sebi, ki je velik Umetnik.« Kardinal je izpostavil dve ravni: raven stvarstva in raven odrešenja. Na prvi ravni je Stvarnik, Bog Oče, Umetnik, potem je Božji Sin, rojen iz Marije, ki daje nedoumljivo dostojanstvo in lepoto človeškemu telesu in človeški usodi.

Poslušalci so dodobra napolnili dvorano Slovenske Matice (Foto Tatjana Splichal)

»Ti slikaš življenje brez milosti«

Kardinal je nadaljeval, da umetnost ne bi smela imeti nikakršnih pedagoških ali političnih namenov. »Umetnost mora biti zgolj izraz lepote ali izraz žalosti ali izraz radosti ali izraz obupa … Totalna iskrenost je pogoj za kvalitetno umetnost. Umetnost ne sme imeti drugih ciljev kot izraz tega, kar umetnik čuti, kar vidi, kar domneva, po čemer hrepeni.« Povedal je primer pisatelja Juliana Greena, njegovi romani so bili v začetnem obdobju zelo temačni, iz njih so vejali žalost, brezup, brezihodnost. Nekoč je prijatelja, misleca Jacquesa Maritaina vprašal, kaj meni o njegovih romanih, češ da je kristjan, a da v svoje romane ne more dati nič sončnega, saj živi težko življenje. In Maritaine mu je odgovoril: »Ti slikaš življenje brez milosti!« Tudi ko umetnik živi bolečo dramo, ko je izgubil stik z Bogom in doživlja svoje življenje kot mračno je prikaz stvarnosti, je dejal kardinal Rode: »Absolutna iskrenost je pogoj za kvalitetno umetnost.«

"Vsak izmed nas lahko iz svojega življenja ustvari mojstrovino"

Da je umetnik tisti, ki je blizu Bogu, tisti, ki nadaljuje Božje delo, ki za določeno obdobje in določeno okolje ustvarja kvalitetno umetnost, lepoto, ki daje smisel ljudem, je dejal kardinal Rode: »Umetnik je posrednik Božjega sporočila. Nadaljuje Božje delo, partikularizira, kar je Bog ustvaril.« Kardinal je sklenil večer z mislijo, da je vsak izmed nas lahko umetnik: »Ni treba imeti posebnih talentov. Vsak izmed nas lahko iz svojega življenja ustvari mojstrovino: s tem, da je plemenit, s tem, da je dober do drugih, da je sočuten, da je širok v mišljenju, da ne obsoja … Skratka, da vzame zares evangelij. Potem bo njegovo življenje umetnina, bo mojstrovina. Vsi smo lahko umetniki in vsi smo poklicani, da postanemo umetniki.«

Kaj je umetniško ustvarjanje v teološki perspektivi? Kako lahko razumemo človekovo slo po ustvarjanju? Do kdaj je lahko nekdo ateist in ob kakšni lepoti nekdo več ne more ostati ateist? Zakaj ima sodobna umetnost težave z lepoto? Kakšna je vloga umetnika v Cerkvi? In kakšna je vez med duhovnikom in umetnikom? Odgovore na ta in številna druga vprašanja bomo objavili v tiskani Družini in oktobrski prilogi Slovenski čas.