Človekoljubna organizacija Karitas se želi v skorajšnji neodvisni državi Južni Sudan osredotočiti na razvoj podeželja, posodabljanje malega kmetijstva in integracijo okoli dvesto tisoč povratnikov iz Severnega Sudana, je poročala avstrijska katoliška agencija Kathpress. Pri razvoju naj bi v ospredje postavili škofijo Tombura-Yambio, kjer se je naselilo tudi več deset tisoč beguncev iz Konga in Ugande, ki so morali svoji domovini zapustiti zaradi vedno pogostejšega rekrutiranja otrok.

S političnega vidika je Južni Sudan že prejel zeleno luč za ustanovitev lastne države. Sudanski državni poglavar Omar Hassan al-Bashir je poudaril, da bo Južnemu Sudanu pomagal utreti pot do neodvisne republike in končni izid glasovanja glede neodvisnosti tudi priznal. Kot kaže, so se južni Sudanci skoraj enoglasno odločili za samostojnost, kar je potrdil tudi predsednik al-Bashir.

Krajevni mediji so neposredno po glasovanju poročali o več kot devetdesetodtotni podpori južnih Sudancev lastni državi. Dokončni izid glasovanja naj bi bil znan februarja, po dosedanjih načrtih pa naj bi 9. julija letos zaživela štiriinpetdeseta afriška država. Sudan, z dva in pol milijona kvadratnih kilometrov po površini največja afriška država, bo z osamosvojitvijo Južnega Sudana izgubila okoli četrtino svojega ozemlja. Od dvainštiridesetih milijonov Sudancev jih osem milijonov sodi na jug dežele.

Dolgo časa je obstajala bojazen, da predsednik al-Bashir ne bo sprejel odcepitve z nafto bogatega juga. Razdelitev tega naravnega vira še do današnjega dne ni povsem jasna. Večina črpališč leži se nahaja na jugu, pristanišča pa so na severu države. Južni Sudan razpolaga tudi z velikimi površinami rodovitne zemlje, vendar je kmetijstvo izredno slabo razvito.

Podporna mreža Karitas je že od lanske jeseni v pripravljenosti, če bi v deželi prišlo do novih sporov in pregonov. V preteklih tednih se je na jug vrnilo okoli dvesto tisoč južnih Sudancev, ki so kot begunci v prestolnico Kartum prišli v času druge državljanske vojne med leti 1983 in 2005, vendar ti predstavljajo le desetino skupno dveh milijonov južnih Sudancev, ki še živijo v Kartumu.

Karitas v sodelovanju z britansko človekoljubno organizacijo CAFOD (‘Catholic Agency For Overseas Development’) povratnikom nudi začetno pomoč in začasna bivališča. Projekti potekajo v vseh škofijah Južnega Sudana, po podatkih Organizacije Združenih narodov pa je od človekoljubne pomoči odvisnih okoli dvajset odstotkov tamkajšnjega prebivalstva. Primanjkuje jim začasnih bivališč, osnovne prehrane in temeljne medicinske oskrbe.

Prve posledice odcepitve od Severnega Sudana ljudje na jugu že občutijo. Cene vsakodnevnih potrebščin so izjemno narasle in kot poročajo britanski mediji, denimo sladkor, olje in toaletno milo stanejo petdeset odstotkov več kot v obdobju pred glasovanjem.

Razlog za eksplozijo cen naj bi bil zmanjšan uvoz izdelkov iz Severnega Sudana. Po glasovanju so s severa države na jug pripeljali precej manj blaga, vlada v Kartumu pa je ponovno uvedla subvencije za sladkor in gorivo.

Dodatni razlog zvišanja cen je povečano povpraševanje po vsakodnevnih artiklih v Južnem Sudanu zaradi povratka prebivalcev s severa, številni ‘severnjaki’, ki so živeli na jugu, pa so zaprli svoje trgovine in podjetja in se vrnili na sever države. V času glasovanja so Južni Sudan zapustili tudi trgovci iz Ugande in Kenije.

Z odcepitvijo Južnega Sudana bo drugič v zgodovini postkolonialne Afrike ‘kršena’ dogma o nedotakljivosti kolonialnih meja. Prvi primer, ločitev Etiopije in Eritreje leta 1993, se je zaključil v vojni, ki je prinesla več sto tisoč mrtvih, obe deželi pa sta v več desetletnem gospodarskem zaostanku. Podobnih posledic se žal bojijo tudi v Sudanu.