Živeti z našo omo Katico je bilo milostno. Nama z bratom in še kar nekaj otrokom z Vrhol je omogočila ure in ure brezskrbnega otroštva. Njena – Kolarjeva domačija je bila za nas otroke velika zakladnica zdaj novih, zdaj starih stvari. Nekakšen nepozabni navdih vsega otroštva in življenja. Oma Katica pa zvesta, potrpežljiva in zelo skrbna učiteljica v šoli življenja. Učiteljica z ljubeznijo.

Oma se je s sosedami (vrstnicami) najpogosteje srečevala ob delu. Pogovarjale so se ob delu, ne ob kavi. Spomnim se, da je prišla domov in dejala: »Danes smo krompir okopavali samo mladinci, vsi starejši od 80 let.« Nas otroke je jemala s seboj na delo. To je bil za nas velik zgled. Obenem pa smo v družbi starejših izvedeli za brezštevilne zgodbe in v svojo domišljijo ter pamet sprejeli stoletja podpohorske ljudske modrosti in lepote življenja.

Težko je bilo iti v šole in za sabo pustiti ta lepi, plemeniti in čarobni podpohorski svet, ki se s tega sveta vedno bolj seli v Raj....