Pri Mariji se učimo postati skupnost, ki moli.

Kateheza Benedikta XVI. pri splošni avdienci v sredo, 14. marca

Z današnjo katehezo bom začel govoriti o molitvi v Apostolskih delih in v pismih sv. Pavla. Sveti Luka nam je izročil enega izmed štirih evangelijev, ki so posvečeni Jezusovemu zemeljskem življenju, poleg tega pa nam je zapustil tudi delo, ki ga štejemo za prvo knjigo o zgodovini Cerkve, to so Apostolska dela. V obeh njegovih knjigah je eden izmed osrednjih poudarkov ravno molitev, in sicer Jezusova in Marijina molitev, molitev učencev, žena in krščanske skupnosti. Začetna pot Cerkve je bila zaznamovana predvsem z delovanjem Svetega Duha, ki apostole spreminja v pričevalce vstalega Kristusa vse do prelitja krvi, in s hitrim širjenjem božje besede proti vzhodu in zahodu.
Še preden se je oznanilo evangelija razširilo, Luka prikazuje dogodek Jezusovega vnebovhoda (prim. Apd 1,6–9). Jezus svojim učencem izroča program njihovega življenja, ki bo posvečeno evangelizaciji, in jim pove: »Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji, ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). V Jeruzalemu je enajst apostolov. Toliko jih je ostalo po Judovem izdajstvu zbranih v hiši, da bi skupaj molili. Prav v molitvi so pričakovali dar Svetega Duha, ki jim ga je obljubil vstali Kristus.
V tem ozračju pričakovanja, v času med vnebohodom in binkoštmi, sv. Luka še zadnjič omeni Marijo, Jezusovo mater, in njegove sorodnike (prim. Apd 1,14). Mariji je posvetil začetek svojega evangelija, od angelovega oznanjenja do rojstva in otroštva božjega Sina, ki je postal človek. Z Marijo se začne Jezusovo zemeljsko življenje in z Marijo se začnejo tudi prvi koraki Cerkve; v obeh trenutkih je ozračje zaznamovano s poslušanjem Boga, s sprejemanjem. Zato bi se danes rad ustavil pri tej molitveni navzočnosti Device v skupini apostolov, iz katerih bo nastala prva Cerkev.

Marija je neopazno sledila svojemu Sinu vso pot njegovega javnega delovanja, vse do podnožja križa. Sedaj pa s tiho molitvijo še naprej spremlja pot Cerkve. Ob oznanjenju v nazareški hišici Marija sprejme božje Jagnje, pozorno prisluhne angelovim besedam, sprejema jih in odgovarja božjemu načrtu z izrazi popolne razpoložljivosti: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Marija je prav zaradi svoje notranje pripravljenosti za poslušanje zmožna razumeti svoje poslanstvo in ponižno prepoznati, da gre za Gospodovo delovanje.
Med obiskom Elizabete Marija izreče molitev hvalnice in slavljenja, praznovanja božje milosti, ki je napolnila njeno srce in življenje s tem, da je postala Gospodova mati (prim. Lk 1,46–55). Slava, zahvala, radost: v Magnifikatu Marija ne gleda le na to, kar je Bog storil v njej, ampak kar je storil in še vedno dela v zgodovini.

V slovitem komentarju Magnifikata sv. Ambrož vabi, da bi pri molitvi tudi mi imeli enakega duha in piše: »Vsak naj slavi Gospoda z Marijino dušo; vsak naj se veseli v Bogu z Marijinim duhom« (Expositio Evangelii secundum Lucam 2, 26: PL 15, 1561).

Marija je navzoča tudi pri molitvi v Jeruzalemu, v »gornjih prostorih hiše, kjer so se običajno zadrževali« Jezusovi učenci (Apd 1,13) v ozračju poslušanja in molitve. Navzoča je torej, še preden bodo začeli oznanjati Kristusa vsem narodom in jih učiti, naj upoštevajo vse, kar jim je on zapovedal (prim. Mt 28,19–20).

Marijina pot od Nazareta do Jeruzalema preko križa, kjer jo Sin zaupa apostolu Janezu, je zaznamovana z ohranjanjanjem vztrajne zbranosti. Tako je lahko v tišini svojega srca premišljevala vsak dogodek (Lk 2,19–51) in razumela božjo voljo ter jo v sebi zmogla sprejeti. To, da je bila božja Mati po vnebohodu med dvanajsterimi, ni le preprosta zgodovinska omemba, ampak ima velik pomen, kajti Marija z njimi deli to, kar je najbolj dragoceno: živi spomin na Jezusa, v molitvi ohranja njegovo navzočnost.
Zadnja omemba Marije v dveh zapisih sv. Luka se nanaša na dogodek v soboto: dan, ko je Bog po stvarjenju počival, dan tišine in pričakovanja vstajenja po Jezusovi smrti. Ravno na tem odlomku temelji izročilo Marijinega spomina ob sobotah. Med vnebohodom vstalega Kristusa in prvimi krščanskimi binkoštmi se apostoli in Cerkev zberejo z Marijo, da bi skupaj z njo dočakali dar Svetega Duha, brez katerega ne morejo postati pričevalci. Marija, ki je že prejela Svetega Duha, ko je rodila učlovečeno Besedo, z vso Cerkvijo deli pričakovanje istega daru, da bi se v srcu vsakega vernika »oblikoval Kristus« (Gal 4,19). Če ni Cerkve brez binkošti, potem tudi ni binkošti brez Jezusove matere, kajti ona je na edinstven način živela to, kar Cerkev doživlja vsak dan ob delovanju Svetega Duha.

Ko sv. Kromacij iz Ogleja premišljuje o tem odlomku Apostolskih del, pravi: »Cerkev se je torej zbrala v zgornjih prostorih hiše skupaj z Marijo, Jezusovo materjo, skupaj z njegovimi brati. O Cerkvi torej ne moremo govoriti brez Marije, Gospodove matere… Kristusova Cerkev je tam, kjer apostoli, Kristusovi bratje, oznanjajo Kristusovo utelešenje iz Device, tam se oznanja evangelij« (Sermo 30,1: SC 164, 135).

Drugi vatikanski cerkveni zbor je posebej poudaril to povezavo, ki je najbolj vidna pri skupni molitvi apostolov z Marijo v pričakovanju Svetega Duha. Dogmatična konstitucija Lumen gentium pravi: »Bogu je bilo všeč, da se skrivnost odrešenja ne razodene pred prihodom Svetega Duha, ki ga je obljubil Kristus. Zato pred binkoštmi vidimo apostole, kako so »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Vidimo, da tudi Marija prosi za dar Svetega Duha, ki jo je ob oznanjenju obsenčil« (št. 59). Cerkev je Marijino privilegirano mesto, v katerem je »priznana kot privilegiran in povsem edinstven član … je podoba Cerkve in njen najodličnejši vzor v veri in ljubezni« (prav tam, št. 53).

Častiti Jezusovo mater pomeni za Cerkev učiti se od nje, da bi postali skupnost, ki moli: ravno to je ena izmed temeljnih značilnosti krščanske skupnosti, kot jo opisujejo Apostolska dela (prim. 2,42). V svoje molitve pogosto vpletamo težke situacije in osebne težave, ki nas spodbudijo, naj se obrnemo k Bogu, da bi prejeli luč, tolažbo in pomoč. Marija nas vabi, naj razširimo obzorje svoje molitve in se k Bogu obračamo ne samo v potrebi in ne samo za sebe, temveč skupaj, enodušno, vztrajno, zvesto, kot »eno srce in ena duša« (prim. Apd 4,32).

Dragi prijatelji, človeško življenje gre skozi različna obdobja, pogosto težka in naporna, ki zahtevajo neobhodne izbire, odpovedi in žrtve. Jezusovo mati je Gospod postavil v odločilne trenutke zgodovine odrešenja, a ona je vedno znala odgovoriti s popolno razpoložljivostjo, ki je sad njene globoke povezanosti z Bogom in je dozorela v vztrajni in zbrani molitvi. Med petkom – Jezusovim trpljenjem – in nedeljo – njegovim vstajenjem – je bil Mariji izročen ljubljeni učenec in z njim vsa skupnost učencev. Med vnebohodom in binkoštmi je Marija v molitvi zbrana s Cerkvijo in v Cerkvi (Apd 1,14). Marija, božja Mati in Mati Cerkve, uresničuje to svoje materinstvo vse do konca zgodovine. Zaupajmo ji prav vse svoje osebno in občestveno življenje, ne nazadnje tudi naš končni prehod v večno življenje.
Marija nas namreč uči, kako nujna je molitev, in nam kaže, da samo, če smo stalno in tesno povezani z njenim Sinom, lahko pogumno stopimo iz »svoje hiše«, izstopimo iz samih sebe, da bi dosegli vse konce sveta in vsepovsod oznanjali Gospoda Jezusa, odrešenika sveta.