Molitev in molk. Jezus, učitelj molitve.

Kateheza Benedikta XVI. na splošni avdienci 7. marca

V dosedanjih katehezah sem govoril o Jezusovi molitvi, a ne bi rad zaključil s tem premišljevanjem, ne da bi se na kratko ustavil ob Jezusovem molku, ki je tako pomemben v odnosu do Boga.

V posinodalni apostolski konstituciji Verbum Domini sem opozoril na vlogo, ki jo ima v Jezusovem življenju molk, predvsem na Golgoti: »Smo pred 'Besedo o križu' (1 Kor 1,18). Božja beseda umolkne, obstane v smrtni tišini, ker je sebe izrazila vse do molka, ne da bi pri tem obdržala zase kar koli od tistega, kar nam je morala sporočiti (št. 12) Pred tem molkom križa, sveti Maksim Spovednik polaga na usta božje Matere naslednji stavek: »Brez besed je ostala beseda Očeta, ki je ustvarila vsako bitje, ki govori; brez življenja so ugasnjene oči tistega, na katerega besedo in migljaj se premika vse, kar ima v sebi življenje« (Marijino življenje, št. 89: Marijanska dela prvega tisočletja, 2, Rim 1989, str. 253).

Kristusov križ ne opozarja zgolj na Jezusov molk kot njegovo zadnjo besedo Očetu, temveč nam tudi razkriva, da Bog govori z molkom: »Božji molk, izkušnja oddaljenosti od Vsemogočnega, od Očeta, je odločujoči korak na zemeljski poti Božjega Sina, utelešene Besede. Obešen na lesu križa je potožil zaradi bolečine, ki mu jo je povzročil takšen molk: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil« (Mk 15,34; Mt 27,46). Vztrajen v pokorščini vse do zadnjega diha življenja, v senci smrti, Jezus kliče Očeta. Predal se mu je v trenutku prehoda v večno življenje, ki gre skozi smrt. »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo« (Lk 23,46). Jezusova izkušnja na križu najgloblje pojasnjuje stanje človeka, ki moli, je vrhunec molitve: ko smo poslušali in ponotranjili božjo besedo, se moramo uskladiti tudi z božjim molkom, pomembnim izrazom božje besede.

Izmenjevanje besede in tišine, ki zaznamuje Jezusovo molitev skozi vse njegovo zemeljsko življenje, predvsem na križu, je povezano tudi z našo molitvijo na dva načina.

Najprej gre za sprejemanje božje besede. Da bi dobro slišali božjo besedo, je potreben notranji in zunanji molk. Ta pogoj je izjemno zahteven za nas, kajti živimo v času, ki ne spodbuja k zbranosti; nasprotno, včasih se zdi, da nas je strah, da bi se vsaj za hip odtrgali od morja besed in podob, ki zaznamujejo in polnijo naše dneve. Zato sem v omenjeni konstituciji Verbum Domini spomnil na potrebo, da bi se naučili razumeti vrednost molka: »Odkriti osrednji pomen božje besede v življenju Cerkve pomeni tudi odkriti smisel zbranosti in notranje tišine. Bogata tradicija cerkvenih očetov nas uči, da so Kristusove skrivnosti povezane z molkom in samo v njem Beseda lahko v nas najde svoj prostor, kot se je zgodilo Mariji, ki je neločljivo žena Besede in molka« (št. 21). To načelo, da se brez tišine besede ne sliši, ne posluša, ne sprejme, velja predvsem za osebno molitev, toda tudi za naša bogoslužja: da bi jim zares prisluhnili, v njih ne sme manjkati trenutkov tihote in zbranosti brez besed. Velja opozorilo svetega Avguština: Verbo crescente, verba deficiunt – Ko božja beseda raste, človek obmolkne« (prim. Sermo 288,5: PL 38,1307; Sermo 120,2: PL 38,677). Evangeliji pogosto govorijo, še posebej pred pomembnimi odločitvami, o tem, da se Jezus umakne v popolno samoto, stran od množic in tudi od svojih apostolov, da bi v tihoti molil in podoživljal svoj sinovski odnos z Bogom. Tišina lahko v naši notranjosti ustvari prostor, v katerem bo prebival Bog, da bi tako njegova beseda ostala v nas, da bi se ljubezen do Boga zakoreninila v našem umu in našem srcu ter vodila naše življenje. Torej prva smer je: obnoviti pripravljenost za poslušanje, ki nas bo odprla drugemu in božji besedi.

Toda obstaja še ena pomembna povezava med molkom in molitvijo. Za boljšo pripravo na poslušanje božje besede ni dovolj samo naš molk; pogosto se v svoji molitvi srečamo tudi z božjim molkom, ko skorajda doživimo zapuščenost in se nam zdi, da nas Bog ne posluša in ne odgovarja. Toda ta božji molk, ki ga je bil deležen tudi Jezus, ne pomeni odsotnost Boga. Kristjan dobro ve, da je Bog navzoč in da posluša, tudi v senci bolečine, zavrženosti in osame. Jezus zagotavlja učencem in vsakemu izmed nas, da Bog dobro pozna naše potrebe v vsakem trenutku našega življenja. Svoje učence poučuje tako: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite« (Mt 6,7–8): pozorno, tiho, odprto srce je torej bolj pomembno od številnih besed. Bog pozna našo notranjost bolj kakor sami ter nas ljubi: to bi nam moralo zadostovati. V Svetem pismu je na poseben način pomembna Jobova izkušnja, ki v kratkem času izgubi vse: domače, imetje, prijatelje, zdravje; zdi se, kot da ga je Bog zapustil in popolnoma umolknil. Kljub temu Job ohranja odnos z Bogom, se še naprej pogovarja z Bogom, vpije na Boga, moli; ne glede na vse ohrani svojo vero in na koncu spozna vrednost te svoje izkušnje in božjega molka. Na koncu se obrne k Stvarniku in sklene: »Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko« (Jb 42,5). Boga poznamo samo po tem, kar smo slišali. Čim bolj se bomo odprli njegovem molku in naši tišini, tem bolje ga bomo začeli spoznavati v resnici.

Prevedel Igor Vojinovič