Jezus na križu: popolna izročitev Očetu

Kateheza svetega očeta med splošno avdienco 15. februarja

Prejšnjo sredo sem v naši šoli molitve govoril o Jezusovi molitvi na križu iz Psalma 22: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Tokrat nadaljujem s premišljevanjem o Jezusovi molitvi na križu neposredno pred smrtjo in se bom ustavil pri besedah, ki jih najdemo v Lukovem evangeliju. Evangelist nam je posredoval tri Jezusove stavke na križu. Med njimi sta prvi in tretji neposredno namenjena Očetu, drugi stavek pa izraža obljubo tako imenovanemu dobremu razbojniku, ki je bil križan skupaj z njim. Jezus razbojniku odgovarja na prošnjo in mu zagotavlja: »Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43). Pri evangelistu Luku se prošnji, ki ju umirajoči Jezus namenja Očetu, in uslišanje prošnje, ki mu jo izreka skesani grešnik, med seboj prepletata. Jezus kliče Očeta in hkrati posluša prošnjo človeka, ki ga pogosto kličejo latro poenitens, »skesani razbojnik«.

Ustavimo se za trenutek pri teh treh Jezusovih molitvah. Prvo izgovori takoj zatem, ko je pribit na križ, medtem ko si vojaki delijo njegovo obleko kot žalostno plačilo za svojo službo. S tem dejanjem se nekako zaključi postopek križanja. Sv. Luka piše: »Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in dva hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: 'Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.' Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali« (Lk 23,33–34). Prva molitev, ki jo Jezus namenja Očetu, je posredniška: prosi odpuščanja za svoje mučitelje. S tem izpolnjuje nauk, ki ga je poučeval v govoru na gori, ko je rekel: »Vam, ki poslušate, pravim: ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo« (Lk 6,27). Tistim, ki bodo znali odpuščati, pa je obljubil: »in vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega« (Lk 6,35). Sedaj s križa svojim mučiteljem ne samo odpušča, ampak se obrača neposredno k Očetu in posreduje v njihovo korist.

Ganljivo posnemanje te Jezusove drže najdemo v opisu kamnanja svetega Štefana, prvega mučenca. Ko se je bližal njegov konec, »je pokleknil in zaklical z močnim glasom: 'Gospod, ne prištevaj jim tega greha!' Ko je to rekel, je umrl« (Apd 7,60). To so bile njegove zadnje besede. Primerjava Jezusove prošnje za odpuščanje in prošnje prvega mučenca je pomenljiva. Sveti Štefan se obrača na vstalega Gospoda in ga prosi, da njegovo usmrtitev – dejanje, ki ga jasno imenuje »greh« – ne prišteva izvršiteljem, ki so ga kamnali. Jezus na križu se obrača k Očetu in ne samo prosi odpuščanja za tiste, ki so ga križali, temveč pojasnjuje zakaj. Po njegovih besedah ljudje, ki ga križajo, »ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Poudarja njihovo nevednost, torej »ne vedeti« kot motiv svoje prošnje Očetu, naj jim odpusti. Ta nevednost pušča vrata odprta za spreobrnjenje, ki ga med drugim doživi stotnik ob Jezusovi smrti: »Zares, ta človek je bil pravičen« (Lk 23,47), bil je Božji Sin. »Kar nam daje upanje za vse ljudi vseh časov je dejstvo, da Gospod, bodisi pri tistih, ki zares niso vedeli – mučitelji – bodisi pri tistih, ki so vedeli in ga obsodili, upošteva njihovo nezavedanje kot razlog odpuščanja, saj je kakor vrata, ki lahko odprejo pot k spreobrnjenju« (Jezus iz Nazareta II, 233).

Drugi stavek, ki ga v Lukovem evangeliju Jezus izreče na križu, je beseda upanja in odgovor na prošnjo enega izmed dveh, ki sta bila križana z njim. Ob Jezusu se dober razbojnik poglobi v svojo notranjost in se skesa, zave se, da je pred Božjim Sinom, ki predstavlja obraz Boga, zato ga prosi: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,42). Gospodov odgovor na to molitev krepko presega izrečeno prošnjo, saj mu odgovarja: »Resnično, povem ti, danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43). Jezus se zaveda, da vstopa v neposredno občestvo z Očetom in da ljudem znova odpira pot v njegov raj. S tem odgovorom nam Jezus daje trdno upanje, da se božja dobrota človeka lahko dotakne celo v zadnjem trenutku življenja, tudi takrat bo iskrena molitev, kljub zgrešenemu življenju, sprejeta v naročju dobrega Očeta, ki vedno čaka na vrnitev svojih otrok.

Sedaj pa se ustavimo pri poslednjih besedah umirajočega Jezusa. Evangelist pripoveduje: »Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: 'Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.' In ko je to rekel, je izdihnil« (Lk 23,44–46). Nekateri vidiki tega poročila se razlikujejo od opisov pri Marku in Mateju. Marko ne omenja tri ure teme, medtem ko so pri Mateju povezane s celo vrsto apokaliptičnih dogodkov, kot je potres, odpiranje grobov in obuditev mrtvih (prim. Mt 27,51–53). Tri ure teme imajo pri Luku svoje pojasnilo v sončnem mrku, toda v tistem trenutku se pretrga tudi zagrinjalo v templju. Na ta način Lukova pripoved prikazuje dve, na nek način vzporedni znamenji na nebu in v templju. Nebo izgubi svetlobo, zemlja se zatemni in v templju, ki je kraj božje navzočnosti, se pretrga zagrinjalo, ki zastira svetišče. Jezusovo smrt prikazuje kot kozmični in liturgični dogodek. Na poseben način prikazuje začetek novega bogočastja, ki se dogaja v templju, ki ga niso naredili ljudje, saj je Jezusovo telo umrlo in vstalo, sedaj zbira narode ter jih združuje v zakramentu svojega telesa in svoje krvi.

Jezusova molitev v trenutku trpljenja – »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« – je močan krik skrajnega in popolnega izročanja Bogu. Takšna molitev izraža polno zavest, da ni zapuščen. Začetni klic – »Oče« – spominja na njegovo prvo izjavo, ko je bil dvanajstletni fant. Takrat je tri dni ostal v jeruzalemskem templju. Ko sta njegova starša izrazila zaskrbljenost, jima je odgovoril: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49). Od začetka do konca ta edinstven odnos z Očetom v celoti zaznamuje Jezusova čustva, besede in dejanja. Svoj sinovski odnos z Bogom, ki navdihuje njegovo molitev, ohranja tudi na križu v popolnosti in ljubezni.

Po izgovorjenem klicu »Oče« Jezus ponovi besede iz Psalma 31: »V tvoje roke izročam svojega duha« (Ps 31,6). Toda ne gre zgolj za citiranje psalma, temveč za izraz trdne odločitve: Jezus se »preda« Očetu z dejanjem popolne izročitve. Te besede so prošnja po »izročanju«, polnem zaupanja v božjo ljubezen.
Jezusova molitev pred smrtjo je dramatična, kot velja za vsakega človeka, toda obenem je prežeta s tisto globoko pomirjenostjo, ki izhaja iz zaupanja v Očeta in iz volje, da se popolnoma izroči njemu. V vrtu Getsemani, ko se je začel smrtni boj, v najbolj goreči molitvi ter ko je bil »izročen v človeške roke« (Lk 9,44), je njegov pot postal »kakor kapljice krvi, ki padajo na zemljo« (Lk 22,44). Toda njegovo srce je bilo popolnoma poslušno Očetovi volji, zato je »angel iz nebes« prišel, da ga potolaži (prim. Lk 22,42–43). Sedaj, v zadnjih trenutkih življenja, se Jezus obrača k Očetu govoreč, v čigave roke zares izroča vse svoje bivanje. Pred odhodom v Jeruzalem je Jezus vztrajal pri svojih učencih: »Dobro prisluhnite tem besedam. Sin človekov bo namreč izročen v človeške roke« (Lk 9,44). Sedaj ko ga življenje že zapušča, v molitvi zapečati svojo poslednjo odločitev: Jezus se prepušča, daje »v človeške roke«, toda svojega duha izroča v roke Očeta. Kot zatrjuje evangelist Janez, s tem je izpolnjeno vse, izpolnjeno je najvišje dejanje ljubezni, izvedeno do skrajnje meje in onkraj nje.

Dragi bratje in sestre, Jezusove besede na križu v zadnjih trenutkih zemeljskega življenja nam zapuščajo zahtevne napotke za molitev, a hkrati jo odpirajo mirnemu in trdnemu zaupanju. Jezus, ki prosi Očeta, naj odpusti tistim, ki ga križajo, vabi tudi nas k zahtevnemu dejanju, da molimo za tiste, ki so nam storili krivico, nas poškodovali, da jim znamo vedno odpustiti, da tako božja luč razsvetli njihovo srce. Vabi nas, da v svoji molitvi ohranimo enako usmiljenje in ljubezen, kot ga ima Bog do nas: »odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom«, ponavljamo vsakodnevno v očenašu. Jezus, ki se je v skrajnjem trenutku smrti popolnoma izročil v roke Boga Očeta, nam obenem sporoča, da ne glede na to, kako težke so naše preizkušnje, kako boleče je naše trpljenje, nikoli ne bomo padli iz božjih rok, tistih rok, ki so nas ustvarile, ki nas podpirajo in nas spremljajo na poti našega življenja, ker jih vodi ljubezen, ki je neskončna in zvesta.