Zapri
Iskanje

Katera molitev je več »vredna«?

Anton Jamnik
Za vas piše:
Anton Jamnik
Objava: 29. 12. 2021 / 00:30
Oznake: Duhovnost, Molitev, Vera
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 28.12.2021 / 18:31
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Katera molitev je več »vredna«?

Katera molitev je več »vredna«?
»Narava človeškega duha je takšna, da moli, da se posveča temu, kar je najlepšega, torej Bogu.« FOTO: Tatjana Splichal
Vprašanje bralke: Že nekaj časa me bega vprašanje, ali je molitev posameznega človeka manj vredna kot skupna molitev? S predpostavko, da ena ali druga molitev prihaja iz srca. V evangeliju namreč slišimo Jezusa reči: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Mnogo nas je starih in osamljenih ljudi, pa tudi drugih, ki molimo sami zase. Koliko je vredna naša molitev, če Jezusa ni zraven? Kaj pomeni, če se pridružiš rožnemu vencu ali drugi molitvi na radiu ali po televiziji?

Odgovarja: Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof 

Sv. Terezija Deteta Jezusa zelo preprosto in globoko opiše lepoto molitve, ko pravi: »Po mojem je molitev polet srca, to je preprost pogled, naravnan k nebesom, molitev je klic hvaležnosti in ljubezni sredi preizkušnje in sredi veselja.« In vzklikne: »Silna je moč molitve!« 

Sv. Terezija Avilska pa na osnovi svoje dolgoletne molitvene izkušnje pove: »Notranja molitev je prijateljsko pomenkovanje, ko se pogosto od srca do srca pogovarjamo s tistim Bogom, za katerega vemo, da nas ljubi.«

V Novi zavezi je popolni vzor molitve Jezusova sinovska molitev. Jezusova molitev, pogosto moljena v samoti, na skrivnem, vsebuje ljubečo privrženost Očetovi volji, prav do križa, in popolno zaupanje glede uslišanja. 

Najpopolnejša oblika molitve in poveličevanja Boga je najsvetejša evharistična daritev.

V svojem učenju Jezus svoje učence uči moliti z očiščenim srcem, z živo in vztrajno vero, s sinovsko srčnostjo. Poziva jih k čuječnosti in jih vabi, naj se s svojimi prošnjami obračajo k Bogu v njegovem, Jezusovem imenu. Jezus Kristus sam uslišuje molitve, ki se obračajo nanj. 

»Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: 'Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence'« (Lk 11,1). Kot odgovor na to prošnjo izroči Gospod svojim učencem in svoji Cerkvi temeljno krščansko molitev.

Osebna in skupna molitev se med seboj povezujeta in dopolnjujeta: Na binkoštni dan je bil Sveti Duh obljube razlit na učence, ki »so bili vsi zbrani na istem kraju« (Apd 2,1) in so ga čakali tako, da so »vsi enodušno vztrajali v molitvi z Marijo, Jezusovo materjo« (prim. Apd 1,14). 

Molitev pomeni prisluhniti svojem srcu in odkrivati zaklad Božje ljubezni.

Sveti Duh, ki Cerkev uči in jo spominja vsega, kar je Jezus povedal, jo kasneje tudi vzgaja v molitvenem življenju. Nebeški Oče nas vidi, ko molimo na samem, in nas rad uslišuje, ko smo zbrani v Jezusovem imenu. Najpopolnejša oblika molitve in poveličevanja Boga je najsvetejša evharistična daritev. Vedno pa moramo prositi preblaženo Devico Marijo, naj nas podpira, da bo tudi naša duša poveličevala Gospoda.

Ko molite sami, je »Jezus še kako zraven«, z vami je in v vašem življenju, ožarja vaše korake, saj ste ga z osebno molitvijo povabili v svoje življenje, hkrati pa je vaša osebna molitev tudi občestvena, saj ste v duhu povezani z vsemi, ki molijo v občestvu Cerkve. 

Prav tako pa je dragoceno in lepo, da se mnogi, ki iz različnih razlogov ne morejo v cerkev ali na razne skupine, pridružijo molitvi po radiu ali TV. Na ta način so duhovno povezani v živo občestvo. Hvala Bogu, da ta možnost obstaja!

Kjer pa je možnost, da tisti, ki sicer živijo sami, a lahko pridejo skupaj za molitev, ali pa, da družina moli skupaj, pa tega ne storijo, ali jih prevzeme udobje in ugodje »domačega kavča« (papež Frančišek), bi pa to pomenilo, da se odpovedujejo neskončno velikemu daru: biti v živem občestvu, doživeti bližino dobrega Boga in svojih bližnjih pri občestveni molitvi. 

Molitev, naj bo osebna ali skupna, pomeni prisluhniti svojem srcu in odkrivati zaklad Božje ljubezni. Tomaž Špidlik to slikovito izrazi: »Zakaj ptič žvrgoli? Zato, ker je to v njegovi naravi. Narava človeškega duha pa je, kot piše Evagrij (u. 399), takšna, da moli, da se posveča temu, kar je najlepšega, torej Bogu.«


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (51/2021). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh