Ste brali Rdečo kapico in Pepelko? Kakšno vprašanje – seveda! Ampak predstojnica prevajalskega oddelka na ljubljanski Filozofski fakulteti s tem odgovorom ne bi bila zadovoljna in bi vas vprašala naprej: Katero ste pa brali?

Nika Kocijančič Pokorn preučuje in predava o cenzorskih posegih v mladinski literaturi, ki so se iz »ideoloških razlogov« po vojni pojavili pri nas. Ti prevodi so še danes najbolj razširjeni, ker so vključeni v večino učbenikov, avtorji učbenikov pa se niti ne zavedajo, da bi lahko bilo s tem kaj narobe, ker so teh odlomkov vajeni, pravi ga. Kocjančič Pokorn. Iz literarnih del so izločali omembe župnikov in jih zamenjevali z učitelji, izpuščali so omembe cerkva in obračanja k Bogu ter cerkvene praznike zamenjevali s posvetnimi.

Tale primer, ki ga navaja ga. Kocjančič Pokorn, je prav zanimiv: »Rdeča kapica je popravljana le v enem kratkem odlomku, ko se obrne na Boga, preden vstopi v babičino hišo. Bolj zanimivi so posegi pri Pepelki. Pepelkina mama namreč na smrtni postelji priporoči Pepelko Bogu in jo prosi, naj ostane pobožna deklica. Pepelka jo uboga in vsak dan na njenem grobu moli. V naših povojnih prevodih, predvsem v najbolj razširjenem Albrehtovem, mama prosi Pepelko, naj ostane pridna in dobra, Pepelka pa po njeni smrti na njenem grobu zgolj joče. Najzanimivejši pa je prevod Pepelke iz leta 1984, ko je prevajalec Boga zamenjal z drevesom, tako da umirajoča mati Pepelki položi na srce naslednje besede: 'Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo, samo vedno ostani poštena in dobra.'«

Celoten intervju o cenzuriranju mladinskih literarnih del si lahko preberete na http://www.primorske.si/Priloge/Sobota/Cenzurirane-Rdeca-kapica-Pepelka-in-Pika-Nogavicka.aspx.